Visok fant z nekoliko starim pulijem in z veliki temnimi očmi ter živahno razpršenimi temnimi lasmi je sedel za klopjo in zrl v neznano. Nekaterim se je zdelo, da gleda na grajski grad. Spet drugim se je morda zazdelo, da strmi v derečo Savinjo. Morda se je tretjim zdelo, da je njegov pogled usmerjen v deževne oblake, ki so zajeli knežjo mesto. Vsem pa je bilo skupno to, da se zanj niso pretirano brigali.
To je bil torej naš Feliks Dolinar. Lahko bi ga klicali piflar, a njegove ocene niso bile tako zelo sijoče. Tudi lenuh ni bil, ne, za stvari se je znal izjemno potruditi. Sam sebe je na koncu skliceval za popolnoma običajnega gimnazijca. Deloven z napaki.
Ta napaka je bila večino časa sramežljivost. Kaj češ, tihost mu je bila zgleda da usojena in po družbi res ni hrepenel. Če se je že s kom družil, je bil to Sašo iz sosednjega razreda, z nobenim drugim iz njegovega razreda.
Nenadoma je v hrupni razred vstopila njihova razredničarka, majhna profesorica za angleščino z bujnimi zlikanimi lasmi in opaznimi modnimi dodatki. Razred jo je pozdravil, nato pa jih je razdelila v pare za skupno delo.
Felix je dolgo časa gledal in čakal na koga, ki ga bo našel in prisedel zraven njega. A nikogar ni bilo ... Dokler ni do njega je prišla drobno dekle z bujnimi dolgimi oranžkastimi lasmi, oblečena v preveliko bluzo in široke kavbojke. Najbolj poudarjene je imele ustnice, ki so se kar sijale od vse šminke, in lica, sveže napudrana. Poleg tega je imela širok in skoraj že nadnaraven nasmešek. Feliks je vedel, kdo je to — Doris Stojan, in seznanjen je bil tudi s tem, kakšna klepetulja je, a drugega o njej ni vedel.
"Živjo, Doris," jo je lenobno pozdravil, ko je sedla zraven njega.
"O, Feliks," ga je vedro pozdravila sošolka. "Menda si pravi car v angleščini, ni res?"
Feliks je skomignil in dejal: "Ne vem, recimo, da se samo trudim se, kolikor se pač lahko."
"Ne bodi tako skromen, ne veš, kako te hvalijo!" ga je podrgnila za ramo Doris in se mu nasmehnila. Feliksu se je v tem trenutku zazdelo, da ga skuša iz tihega fanta spravita v klepetuljo kot je sama, kar mu ni bilo všeč. Bil je pač tih in spremembe mu niso preveč dišale.
"Greva na nalogo?" je tako zamenjal temo, na njegovo srečo pa mu je dolgolaska prikimala.
*
"Ko sva že pri šoli, Feliks, slišal sem, da se je danes razkrila velika ljubezen," je dejal Sašo in se tako zakrohotal, da so mu njegova sončna očala padla na Feliksov vzglavnik, dolgi temni lasje pa so mu popolnoma zakrili obraz.
"Kaj je tako smešnega?" je vprašal Feliks, začuden nad prijateljevim čudnim odzivom. "Verjetno sta se samo fant in dekle v šoli poljubila, kar iskreno res ne zveni posebej smešno ..."
"Govorim o tebi, Feliks!" je vzkliknil Sašo in s svojimi velikanskimi vranjimi očmi zazrl v Feliksova prav tako temna očala. "Veliki piflar Feliks se druži z Doris Stojan!" je ponovno vzkliknil in potrepljal prijatelja po ramenih. "Bravo, skrajni čas je že bil, da nisi več samski."
"Prosim te, Sašo, skupaj sva le napisala uvod eseja," je obupano dejal Feliks, nato pa skočil iz postelje. "Skupno delanje trapaste naloge ne pomeni, da sem zatreskan vanjo. Poleg tega pa kdo za vraga bi bil zaljubljen v Doris? Punca je N-O-R-A."
"Nora?" je ponovil Saša, tokrat z izbuljenimi očmi.
"Misli, da je Zemlja ravna. In ne le da misli, v to je trdo prepričana in zbrane ima celo dokaze," je z zgroženim glasom razložil Feliks in se popraskal po svojih temnih laseh. "Pri pisanju eseja mi je že skoraj hotela to vse razložiti, ker je bila tema podobna, a na srečo je prej zvonilo."
"Okej, razumem," je odvrnil prijatelj in skočil s posteljo, pred tem pa si še popravil svoja sončna očala na pravo mesto in si zavihal svojo rockovsko majico. "Nisi zaljubljen vanjo kot so drugi govorili."
"Seveda ne," je z gnusom potrdil Feliks.
"Vendar zakaj se ne bi vsaj malo družil z njo?"
Feliksov obraz je v hipu prebledel. Kako lahko pričakuje, da se druži z njo? "Bolj si nor kot ona."
"Ni se ti treba spuščati v kaj globjega za vraga," je nekoliko vzvišeno rekel Sašo, "ampak če navezeš stik s še kom drugim kot z menoj ne bo tako slabo."
"V redu, poskusil bom, Saša," je po premisleku odgovoril Feliks, "če mi poveš, zakaj nosiš v hiši sončna očala."
"Nekaterih skrivnosti ne moreš nikoli razkriti."
Feliksu je na obrazu zaigral droben nasmešek, preden je odvrnil: "To pa je res."