V šoli smo menda zato, da pridemo domov z nekim novim znanjem, naši možgani pa se ogrejejo pred popoldanskim učenjem. Danes pri Feliksu žal ni bilo tako, vsaj pri uri zgodovini. Razlog? Pred njim je sedela Doris.
Njeni kodrasti rdečkasti lasje so bili povsod — večina na njenem stolu, nekaj pa tudi na Feliksovi mizi, natančneje na njegovem zvezku. Sprva ga je to rahlo motilo, saj mu nevedoč onemogoča pisanje, a trenutek zatem je že razmišljal drugače. Nenadoma so mu bili njeni sijoči lasje kot rdeče zlato in ti so ga tako presunili, da bi jih najraje zgrabil, da ne bi slučajno zapustili njegovega zvezka. Tako je popolnoma pozabil na rimski tabor, o katerem je govorila profesorica, temveč se je osredotočil na njene lasje, ki so mu postajali čedalje bolj všeč.
Najbolj pa mu je bilo všeč, ko je Doris občasno odmaknila lasje z obraza. Ali pa tisti trenutek, kadar je zamahnila z lasmi, da bi si jih otresla. Ti drobni momenti, prej komaj omembe vredne, so Feliksu zdaj postali bistvo.
Ne! Ne sme tako razmišljati! Kaj mu vendar je? Mora se skoncentrirati na pouk! Tako! Prijazno mora opozoriti Doris, naj odmakne lase in najprej pisati vse, kar profesorica govori o rimskem taboru. Oh, zdaj že govori o legijah! Kaj mu za vraga je?
Ding dong. Zgleda, da ga je prehitel zvonec ...
*
"Dwenir? Kaj pa ti delaš tukaj?" je bil presenečen gimnazijec, ko je na trgu nenadoma opazil svetlolasega velikana in se namrščil.
"Vse bom razložil, prej pa še prosim pripelji Doris," ga je pozval svetlolasi velikan.
"Ne morem, ker je trenutno preveč zaposlena na stojnici," ga je zavrnil Feliks
Dwenir za trenutek ni vedel, kaj naj mu odgovori, ko se je končno domislil: "Prav, potem pa ji boš predal moje besede. Torej, gre se za to, da sem vaju prišel opozorit."
"Opozoriti?" je ponovil Feliks s prestrašenimi temnimi očmi.
"Da, tako je in tudi nekaj potrebujem izvedeti, pa naj kar zdaj," je resno odvrnil Dwenir. "Zanima me, kako zelo uspešna je vajina akcija. Ker sem imel sam ogromno dela s tem, da te je Glawir vedno opazoval pri delu, in da te hkrati ni slišal, nisem imel kajti časa, da bi vaju spremljal, veš."
"Zelo dobro nama gre," je odgovoril Feliks. "Pa še nekaj, gospod — zakaj govorite v ednini, ko govorite o Glawirjevemu opazovanju? Zakaj opazuje le mene, ne pa naju z Doris?"
"Ker od ljudi pozna le tebe, vidi pa lahko le tiste, ki jih pozna," je bil jedrnat Dwenir. "Še opozorilo za vaju. Glawir namerava začeti vojno, zato ga moram zdaj prepričati v nasprotno, če ne bo prepozno."
"In kaj je tukaj opozorilo?" se je spraševal Feliks.
"Opozarjam vaju, da v tem trenutku ne moreta ničesar več storiti — vse, kar sta storila do sedaj, je edino, kar sta storila, kajti čakati ne moremo več."