Glawir je globoko zavzdihnil in zajel veliko mero potrebnega kisika. Nato je nadaljeval: "Ker zdaj veš vse o nas, vrhovnih," ... Glawir je jezno ozrl brata ..." in ker si hkrati zelo jezen name, se je povečala možnost, da izdaš naš obstoj, kar bi lahko vodilo v pravo katastrofo."
"Ne ovinkarite, gospod, ljubše mi je, če takoj preidete k dejstvom," ga je pogumno prekinil Feliks.
"Prav," je odvrnil glavni vrhovni. "Stvar je sledeča — kljub temu da veš za nas in kljub temu da si jezen, če ne celo besen, name, ne smeš razkriti naše civilizacije vrhovnih. Tako bom popravil bratovo neumno in predvsem izredno neprofesionalno napako."
"In če to prekršim?" je ponovno bil izzivalen mlad gimnazijec, ki je vzvišenemu vrhovnemu hotel znižati njegov ego. Kljub temu pa mu je Dwenir namenil nekakšen posvarilni pogled, kot bi mu hotel svetovati, naj se vzdrži.
Čeprav Feliks odgovora na tako izzivalno vprašanje ni pričakoval, mu je Glawir kljub temu odgovoril s sledečo besedo: "Apokalipsa."
Feliksu je v glavi začela šumeti ta beseda, kot da bi jo prvič slišal, čeprav mu jo je Dwenir večkrat ponovil. Apokalipsa. Apokalipsa. Apokalipsa. Tako mogočna se sliši, a gimnazijec je vedel, da je prav tako uničujoča. Oh da, Dwenir mu je večkrat povedal, kaj lahko prinese apokalipsa in zdaj je morda pred vrati. No, vsaj v primeru če prekrši dogovorjeno.
Ravno tukaj pa se je pojavila zanka. Feliks se je po eni strani hotel maščevati ošabnemu Glawirju, kajti zaradi njega je v njem vrelo od jeze, a hkrati se je zavedal, da bo s tem uničil svojo civilizacijo. Tudi samega sebe. Tudi Doris. Tudi mamo. Tudi očeta. Vse ... Da se tega reši, se lahko preprosto podredi Glawirju in upošteva to, kar mu je naročil. Ampak spet — biti tiho? To se sliši tako mehkužno in nezrelo! Pa je res? Argh! Feliks odgovora na to vprašanje res ni vedel. In to ga je še dodatno jezilo, tako da je prav čutil, kako v njem gori ogenj, ki ga ne more pogasiti še tako močen gasilski aparat.
"To je vse, kar imam povedati, če že nočeš, da ovinkiram," je njegovo vneto razmišljanje prekinil Glawir, ki je trenutek zatem vstal s fotelja in odšel iz sobe.
Feliks je opazoval njegov bedni nasmešek, ki je zapuščal sobano, in njegov zlobni pogled, ki ni hotel spregledati nobenega Feliksovega izraza na obrazu.
Feliks in Dwenir sta tako ostala popolnoma sama v tej stari sobani, polni pajčevin v popolni tišini. Prvi jo je prebil Dwenir: "Zgleda, da je zdaj vse na tebi."
Feliks je stopil bližje k svetlolascu, zavzdihnil in vprašal: "Za kaj naj se odločim? Kaj je najbolj pametno?"
Dwenir je položil svoje dolge prste na brado, da bi razmišljal. Zatem mu je nato skrivnostno odgovoril: "To je na tebi."
Rjavolasec je postajal živčen, kar se je videlo na namrščenem obrazu in potu, ki mu je prav tako oblil obraz. "Zakaj mi ne moreš preprosto odgovoriti, Dwenir?!" je bil besen na sogovorca in Dwenir je bil vidno presenečen nad tako burnim odzivom. "Sedemnajst let sem star, to je preveč zame ..."
Velikan je stopil bližje gimnazijcu in ponovi svoj skrivnosten odgovor: "To je na tebi."