Najhuje pri Feliksovih prisluhih se je začelo takrat, ko se mu je začelo vrteti. Takrat je neznana sila prevzela nadzor nad njegovim telesom, kar je pomenilo, da se je Feliks počutil tujega v lastnem telesu.
Isto je bilo tistega dne, s to razliko, da se je bolečina stopnjevala veliko hitreje kot običajno. Najprej je padel na tla in očala so se mu dokončno razbila. Zatem se je zaletel v omaro in iz nosu mu je začela teči kri kakor nazadnje. Nato se je sesedel na tla. Tisti hip se mu je zazdelo, da je vsega konec in že je hotel vstati, a takrat je sledilo presenečenje, kakršnega ne bi nikoli pričakoval.
Ni bilo več odmevov niti glasov — začelo se je videnje, znašel se je v drugem svetu. Bil je v neki pusti pokrajini, zdelo se mu je, da razen neba ni ničesar. In res. Okoli njega so se razprostirala le mnoga žitna polja, a nikjer ni bilo nikogar, ki bi jih obdeloval. Nato pa se mu je pridružil visok moški v družbi prav tako visoke ženske. Moškega je takoj prepoznal — kako le ne bi? Tiste vzvišene hoje. Tistih vedno natančno počesanih las, pilitih z lakom za lase. Seveda je bil to Glawir. A kdo je ta skrivnostna rjavolasa ženska?
"Glawir, a-ali res moram?" je vprašala s tresočim glasom in ga zaskrbljeno pogledala s svojimi sinjimi očmi. Feliks je pri tem opazil, da se zanj oba ne menita, kakor da ga ne vidita.
"Tak je dogovor, Feris," je skromno odvrnil Glawir, "in dogovora se moraš držati."
"Ampak jaz ...," je zajecljala in iz njenih oči je spolzelo nekaj solz. "Ne morem, Glawir, res ne ..."
"Nič posebnega ni!" se je razjezil Glawir in v njegovih temnih očeh se je nabral plamen jeze.
Nato je bilo konec. Kot da se ni zgodilo nič, se je Feliks zopet znašel v realnem svetu, v svoji sobi. A ni imel niti minuto časa, da bi se privadil nazaj na stvarnost, saj se je že kmalu zatem že slišal prisluhe. In že je bil zraven Glawirja in Feris v njuni pusti pokrajini ...
Tokrat se jim je nekdo pridružil. Feliks sprva ni prepoznal njegove sloke moške postave in bujnih pšeničnih las, vendar je kmalu ugotovil, da zraven njega stoji nihče drug kot Dwenir.
"Spet si mi prekrižal načrte, brat," je prvi spregovoril Glawir in skupaj z Feris se nista trudila zadržati grdega pogleda nanj, "kar me neizmerno moti. Sploh pa zato, ker tokrat nisem sam."
"Če mislita, da bom le stal in gledal, kakšna grozodelstva delata," je prav tako z besnim glasom rekel Dwenir in se z istim grdim pogledom ozrl proti Glawirju in Feris, "se zelo motita. Moja filozofija je popolnoma preprosta — ko vidim nekaj slabega, nisem tiho."
"Te zanima, kakšna je najina, sploh pa moja?" ga je izzval brat. "Ko nekdo ne upošteva mojih pravil in dogovorov, se ga znebim."
Dwenirjev obraz je zbledel. Njegove zenice so se razširile. Njegovo dihanje se je pospešilo. Njegov srčni utrip se je podvojil. Da, zavedal se je resnosti bratovih besed.
Feliksa je prav tako postalo strah ob Glawirjevih besedah. Kaj bo zdaj? Ga bo ... ubil? Oh ne, že misel na to je grozljiva, ampak realna ... Mora se postaviti nekje ob Dwenirja, ga zavarovati pred Glawirjevo in Ferisovo nemilostjo.
Prepozno. Feris je že ustrelila.
Glawir se je nasmejen ozrl proti Feris in jo prijateljsko poljubil na lice. "Čudovito opravljeno," jo je pohvalil in rjavolaski se je zdelo, kot da se bo stopila od njegovih besed, predvsem pa od okusa njegovih ustnic. "Hvala, hvala," se je s šibkim glasom zahvaljevala. Bila je čast, da te poljubi prav glavni vrhovni. Pa tudi če je le prijateljsko.
Glawir se je še ozrl proti truplu in nasmešek na njegovem obrazu se je povečal. "Adijo, adijo, bratec."
Nato se je Feliks zopet znašel v realnem svetu.