"Ne glej stran, ampak raje ukrepaj," je citat, ki ga je nekoč Feliks videl na izložbi neke trgovine. In po njem se je tudi odločil ravnati. Nič več gledanja stran ob misli na Dwenirjev umor. Nič več zatiskanja oči in točenja solz. Nič več žalovati. Zdaj je čas, da Glawirju vrne udarec, ki si ga bo zapomnil.
Feliks je vedel, kaj se bo Glawirju in Feris vtisnilo v spomin — če razkrije vrhovne. S tem pa tudi prekrši dogovor in povzroči apokalipso. Joj, kako grozno zveni ta beseda ... Uničila bo vse, kar je Feliksu znano, in mu ubila vse ljudi, ki jih ima rad, na koncu pa tudi njega samega. Človeška civilizacija bi izginila iz tega planeta s svetlobno hitrostjo.
Vendar kaj pa Dwenir? In citat, ki ga je ravnokar ponovno videl? Ne, ne sme se obotavljati! Ne sme se brigati na vse, kar bo izgubil! Ne sme gledati stran! Odloči se za *i*biti*i*! Ukrepaj že! Maščuj se! Povrni udarec! Zdaj!
*
Bilo je že pozno popoldne in šola je samevala, le kje so se zadrževale čistilke, vendar to je bila bolj izjema kot pravilo. Feliks je zato vedel, da je tedaj čas za realizacijo njegovega načrta. Tako je še tesneje stisnil plakat k sebi in počasi stopil do oglasne deske pri glavnem vhodu v gimnazijo.
Na deski se je vrstilo plakatov. Vabilo na matematični krožek. Rezultati Cankarjevega državnega tekmovanja. Prireditev ob desetletnem delovanju dramskega kluba. Obletnica mature. Povabilo na razpis za profesorja fizike. In še in še. A na srečo je ob robu ostal majhen prazen prostor, ki je bil ravno dovolj velik za njegov plakat. Feliks je iz žepa vzel buciko in jo zapičil v papir. Sedaj je velik napis *i*Ne obstajamo samo ljudje, obstajajo tudi vrhovni, ki nadzorujejo vse nas!*i* s svojo žarečo rdečo barvo dokaj izstopal in postal opazen.
Gimnazijec se je odmaknil od oglasne deske in nekaj trenutkov prazno strmel vanjo in v plakat. Počutil se je kot Martin Luter, ko je na začetku novega veka na cerkev pritrdil teze o tem, kaj vse dela narobe krščanstvo, in začel reformacijo. Sledilo je nekaj dobrih let, ko se je vse obrnilo na vsaj nekoliko boljše.
Feliks je vedel, da se to v njegovem primeru ne bo zgodilo. Ravno obratno. Z njim vred bo vse umrlo, se podrlo in izginilo v neznano. "Še vedno je čas, da plakat snameš dol in rešiš svet pred apokalipso," si je rekel Feliks. "Vem," si je odgovoril z rezkim glasom, "ampak danes ne bom junak, ki rešuje svet."
*
Glawir je z izbuljenimi očmi zrl v plakat z živo rdečim napisom. A še vedno ni mogel verjeti, da je to, kar gleda, resnično. Fant se je res odločil za apokalipso? Za popolno uničenje? Tega si res ni mogel predstavljati! Res nenavadno ...
A dogovor je dogovor. In dogovora se je treba držati.
Glavni vrhovni se je sklonil k mikrofonu, ki ga je redko uporabljal, vendar je bil izjemno priročen, saj so ga z njim, kjerkoli že so, slišali vsi vrhovni. Nato je spregovoril slavne besede: "Preklicujem mir na Zemlji. Fant se je odločil za apokalipso. Naj se torej ta začne."
Glawir se je zvrnil nazaj na svoj stari naslonjač. Zatem se je ozrl skozi okno, skozi katerega je lahko v daljavi videl Zemljo. Še nekaj dni.Takrat bo vse to le še prah, ki ga ne bo obrisala nobena krpa.
"Gospod?" se je zaslišal prestrašeni mlad moški glas. Glawir se je obrnil in zagledal mladeniča. "Teden dni in vaš ukaz bo izpolnjen v celoti," je še spregovoril in Glawir se mu je hvaležno nasmehnil.