Dwenir je odprl vrata, ki so vodila v majhno dnevno sobo, ki je že malo spominjala na atelje. V njej so se namreč iz slike na sliko prelivale barve, ki so nakazovale poteze velikanskih ljudi, podobnih Dwenirju. Poleg vseh portretov je bil na sredini velik in izjemno udoben žadasto zelen fotelj, ki je kar klical po tem, da se nanj usedeš. Zanimivo je bilo to, da v sobi ni bili ničesar drugega – niti okna, omare, mize ali česarkoli drugega značilnega. Kljub temu pa Dwenirja to ni odvrnilo, saj je takoj z največjim veseljem vstopil v sobo in se zleknil na fotelj.
Za njim je bila še ena neprespana noč, a tokrat za razliko od drugih podobnih noči ni mogel zapreti niti očesa. Oh ne, napeta razprava z Gwenirjem in ostalimi res ne dovoli spodobnega spanca. Tako je Dwenir celo sedaj tuhtal o tem, kar so se pogovarjali in še pomembnejše – o nalogi, ki mu jo je dal brat.
Kljub temu da je vedel, za kaj se gre in zakaj mu je bila naloga namenjena, še kar ni kajti mogel razumeti, kako bi lahko navaden gimnazijec tako zelo ogrožal družbeni red in njegov svet. Konec koncev je le najstnik, ne? A bolj ko je Dwenir o tem razmišljal, bolj ga je zanimalo, kakšen je ta fant. Je upornik? Ali pa nek zločinec? Svetlolasemu velikanu se niti sanjalo ni, kašen je fant, vendar zanimanje za to je v njem vedno bolj raslo.
Tako je prišel do zaključka, da mora to ugotoviti čim prej, če ne bo počil od radovednosti. Zakaj pa ne kar zdaj? Gwenir mu je naročil, naj nalogo opravi čim prej, poleg tega je bil sit tega okolja, polnega spletk. Da, to bo najbolj modro.
*
Prvo, kar je Dwenir občutil, ko je stopil na Zemljo, je bil neverjetno močan veter. Dwenir je sprva mislil, da to ni nič nenavadnega, kajti v bližini je bilo morje, vendar se mu je zadeva kmalu zdela sumljiva. Taki močni vetrovi niso značilni za Zemljo, tudi za priobalne konce. Ne, na tem planetu veter res ne more raznašati vodo naokoli in večati že tako visoke valove.
Nenadoma je voda prišla tudi do njega in svetlolasi velikan se je odmaknil. Takrat mu je tudi na misel prišla nenavadna, a verjetna ideja — kaj če se Glawir na skrivaj že pripravlja na vojno? Dwenir ni bil prepričan, kaj je odgovor. Na eni strani je imel še upanje v bratovo šibko dobroto, na drugi strani pa se je zavedal njegovo krutosti in neusmiljenosti, ki ju je širil nad vse.
Bum. Še en val. Dwenir je znova kot prikazen izginil, tokrat na poti proti knežjemu mestu. Kdo ve, kaj skriva mladi Celjan v svojem drobnem mestecu …