Feliks ni maral pogrebov, vendar mamini vztrajnosti se pač ni mogel upirati. Zato se je predal, si nadel črna oblačila in se skupaj z njo odpravil na Lejin pogreb.
Bilo je še zgodaj in ulice niso bile tako polne kot običajne in zdelo se je, kot da se center šele prebuja. Feliksu se je zdelo, da sta z mamo edina človeka, razen njegovega profesorice za matematike, ki se je iz neznanega razlaga zadrževala pri šoli. Gimnazijec jo je začudeno pogledal, preden ga je mama potegnila za roko in že sta bila ob Savinji, ki je razkrivala lep pogled na grad. Malo zatem sta prispela do majhnega parka, v katerem je bilo celjsko pokopališče.
Med vsemi ljudmi, oblečenimi v temna elegantna oblačila, Feliks ni nikogar prepoznal. Mama na drugi strani je prepoznala kar nekaj ljudi in se zatekla k njim ter z njimi potočila solze in izmenjala nekaj besed. Mladeniču se je vse to zdelo precej dolgočasno in počutil se je kot črna ovca. Kdaj se pogreb že začel? Se lahko vsaj premaknejo ...
"Feliks!" je nenadoma vzkliknil visok fant v črni srajci z bujnimi do ramen dolgimi svetlimi lasmi. Odmaknil se je od svojih staršev in v rahlem teku prišel do Feliksa.
"Saša, kaj pa ti in tvoji delate tukaj?" ga je radovedno vprašal Feliks in si povzdignil očala, ki so se mu zoprno povešala.
"Sosedi smo bili," je odgovoril Saša in se popraskal po svojih dolgih laseh.
"Sosedi?" se je namrščil Feliks.
"Da, sosedi smo bili, živeli smo eden zraven drugega," je na rahlo zavil z očmi Saša, zatem pa mu je na obrazu zaigral nasmešek. "Kakorkoli, to je tako dolgočasno. Imam pa boljšo temo — menda si se tudi včeraj ponovno družil z Doris."
"Lahko prosim nehaš z Doris? Samo fizikalno nalogo sva naredila skupaj!" je vzkliknil Feliks in v mislih dodal, da sta govorila tudi o umoru, ne le o fizikalnih čudih.
Prijatelj mu je pomižnil in odvrnil: "Kar tako naprej, Feliks. Kdo ve? Morda postaneta še prijatelja, kar ti bo več kot koristilo."
Feliks je zavil z očmi in se že pripravil na jezen odziv, ko je izza njegovega hrbta prišla njegova mama. Odmaknila si je dolge pšenične lase, prijela sina za roko in mu rekla: "Odpravljamo se k cerkvi," in še preden bi kaj rekel, ga je že odvlekla za seboj.
Feliks je tako hodil za njo in v počasnem tempu vseh zbranih hodil proti cerkvi. Rjavolasec se je izredno oddahnil, ko je vstopil v staro pročelje cerkve in sedel na eno izmed cerkvenih klopi ter čakal. Sam se je udeležil treh pogrebov v svojem življenju, zato je kar dobro že vedel, kakšen govor ima v cerkvi župnik. Zato pa je razmišljal o drugih stvareh ...
Franc Brezdomski mu preprosto ni mogel iti iz glave, pa če se je še tako trudil. Ne pa le zaradi njegovega vzdevka, temveč tudi zaradi njegove krivde. Vse okoli tega pa se je Feliksu zdelo zelo čudno.
Zakaj bi brezdomec umoril turistično vodičko, se je spraševal. Ga ne zanima samo denar? Morda je sicer Leja imela denar in mu ga ni hotela dati, a Feliks je bil mnenja, da v tem primeru človeka poškoduješ, vendar ne smrtno. Oh, kaj pa želja po bivališču? Feliks je bil trdo prepričan, da bi Franc veliko raje živel v lepi hiši, ki bi morda imela celo vrt, kot pa na mrzlih ulicah. A še vseeno, zakaj bi zato moril? Lahko bi ji le preprosto grozil, dokler se ne bi predala, ali pa še lažje — šel bi prosit za finančno pomoč. Potem pa ni bilo več motivov.
Zato je gimnazijec prišel do druge ideje — Franc je morda nedolžen in bil obsojen brez pravih trdnih dokazov, morda le kakšnih govoric. Seveda, to se zdi najbolj verjetno! Konec koncev je najlažje obsoditi nekoga, ki se zdi družbi nevaren, čeprav morda to sploh ni ...
"Feliks, saj ne boš ostal v cerkvi, ne?" ga je iz globokega razmišljanja prebudila mama.
"Prihajam," ji je zmedeno odgovoril sin.