Hiiiii, enajsti delčk je tuuuu... hvala vsem, ki komentirate mojomzgodbico. tale del bo mal bolj kratek, ampak upam da bo vseenp ok.

----------------------------------
Anja me ne sprašuje, kako sem izvedela, niti v koga sem zaljubljena. In čeprav imam na ramenih še vedno breme, se počutim stokrat lažje.
"Kako pa se...počutiš glede vsega tega?" me previdno vpraša, ko že mislim oditi. Otrpnem.
"Normalno, kako pa," mirno rečem. "To je del mene, moja identiteta. Mislim, da ni s tem nič narobe."
"Seveda ne," se strinja. Pokima mi in me objame.
"Nasvidenje, Urša," mi reče, šaljivo salutira in se nasmehne.
Odprem vrata, se nasmejem in planem na svež zrak.
Prav zdaj ga krvavo potrebujem.
Medtem ko hodim proti domu, nezavedeno mislim na Izzy. Prijateljico, ki je postala nekaj več v mojem srcu. Ampak hkrati postala tudi manj.
Ne vem, kako naj opišem, kako se počutim. Žalostno? Zmedeno? Zaljubljeno??
Pojma nimam. Počutim grozno, to pa zato, ker moram NEPRESTANO misliti nanjo. In če se še kdo od vas ni zaljubil, naj nikakor ne misli, da je lepo. Ker če nisi hetero, ti je privilegij ljubezni odvzet.
Tiho hodim dalje.
------------------------------
Nenadoma se zavem, da stojim pred njeno hišo. Dolgo, dolgo časa buljim v njeno okno in čakam, da se bo kaj premaknilo. Da se bo zganila, me opazila.
Ampak Izzy samo brezizrazno gleda v telefon in me ne opazi.
----------------------------------------------------------------------------------
Sedim na svoji postelji in se pretvarjam, da bi bilo lepo, če bi bila hetero. Da bi uživala, če bi se zaljubila v prijetnega fanta. Saj se najbrž enkrat tudi bom, saj sem vendar bi, ne lezbijka.
Ampak hkrati tudi nisem kot drugi ljudje.
Uležem se. Ko se mi že zapirajo oči, nemadoma planem pokonci, kot da bi skozi mene stekel električni tok. Ne. orem vdihniti, ne morem, ne morem, pomagajte mi.
Nočem.
Držim dih, dokler se mi pred očmi ne pokažejo črne pikice in vem, da bim mogla zadihati, se uleči nazaj in se spopasti s svetom.
Tako, da živim.




Joooooj, to je bilo pa dolgočasno...Soriiii. nasledni del bo bolši, obljubim. Lp,
larčiiiii