Minili so že trije dnevi od mojega izpada bruhanja vseh vrst in počutim se že precej bolje, ampak ne morem še iti v šolo. No, pravzaprav 'ne morem' ne velja ravno zame. Nočem.
Izzy mi vztrajno pošilja sporočila v smislu 'sej bo, zdrži', najpogosteje pa 'gal mi je reku da sm lepa. Pa še poljubit me je hotu včer. Pa sm mu rekla da še ne da je prezgodaj. je razumu, veš. a ni kjut???'
Ne, Iza, ni. Oprosti, ampak tvoja velika ljubezen se mi zdi samo še ogabna, žalostna in preveč osladna.
Ker si, nepomembno in majhno, tudi jaz želim živeti svoje življenje, Izzy, in to s tabo.
Ne le kot moja simpatija, kot prijateljica se mi izmikaš, ne pustiš me več blizu. In to me boli, Izzy, ker se odtujujeva. Zares.
Telefon mi vibrira. Nisi ti, Iza, Anja je.
Vsaj nekdo, ki se je spomnil name.
------------------------------------------------
"Hej, Urši, si okej? Bo?"
"Bo," zavzdihnem. "Bo."
"Poslušaj, Urš..." Tišina.
"Morda se bo zdelo neprijazno, ampak Izi in Galu omejuješ življenje. Iza ni neumna. Nekaj že sluti."
Anja je VEDELA?? KAKO???
"Kdaj,...Kako..." je vse, kar spravim iz sebe. "Kako si izvedela?"
"Ni bilo ravno težko ugotoviti, veš," reče prijazno. "Ampak ne bova se več pogovarjali o tem. Kaj naj ti pošljem za šolo?"
Ja, saj vem, Anja je res zlata.
In zelo jo imam rada.
Ampak Izzy imam rada bolj.
-----------------------------------------
Moje življenje je čisto zares uničeno.
Lebdim. Plavam. Trpim.
Mrtva sem.
Gal je poljubil Izo.