Ahhhhhh jejj jejjj jeeeeeejjj, smo že pti dvajsetem delčku!!!! Ahh js nemormm vrjet. Hvala vsem!!!

____________________________

Prvi dan šole. Šola. Šola.
Izzy.

To je moja prva misel, ko se zbudim z Angiem ob meni. Izzy.
Moja najboljša prijateljica, ki je izvedela, kaj se je zgodilo. Kaj čutim.
Kaj mi pomeni.
Ne zmorem iti v šolo, in tokrat ne pretiravam. Takoj, ko pomislim nanjo, se mi zvrti, žolč se začne dvigovati in začne me boleti glava. Ne morem se srečati z njo, ji pogledati v oči in ji reči najenostavnejše besede: "Oprosti."
Zato le ležim v postelji in božam Angia in poslušam budilko, ki zvoni in zvoni.


"Urša! Urša!! Uršaaa!!!"
Pomanem si oči in pogledam navzgor. Nadme se sklanja mami in me stresa in vpije moje ime. Vstanem.
"Koliko je ura?" mirno vprašam, saj upam, da sem zamudila v šolo. Morda bi jo potem lahko vprašala, kaj naj naredim, zdaj, ko je sposobna biti mama. Vsaj upam.
Oh, saj res. Upam, da Nina ne bom videla nikoli več.
"Ura je deset, Urša!! Deset! Zamudila si prvi dve uri! Matematiko in kemijo, dva najpomembnejša predmeta! Alo, pohiti!" me nažene iz sobe in zagrabi šolsko torbo. Vanjo mi začne metati učbenike in delovne zvezke. Vse. Tudi takšnih, ki jih danes nimamo na urniku. Pri tem zmaje z glavo, hitro, odločno.
Preveč. Preveč.
Ahh!! Kaj se dogaja??
"Mami?" tiho vprašam, ona pa le zmajuje in zmajuje z glavo in polni mojo torbo. Izgleda... Izgleda...
Noro.
Moja mami.

Pa ravno ona.


Mama neha. Globoko sope in neenakomerno diha. Pogleda me. V njenem pogledu opazim strah, nejevero. Kot da še sama ne more verjeti, kaj se je pravkar zgodilo.
Nenadoma me zadene. Strah.
Pograbim svojo prenatrpano torbo in zbežim z velikanskim cmokom v grlu.
Ne morem več.
___________________

Kratkk dručekk, sej vemm... Soriiii<33
Lyyy all