*lupljenje*

mama me je prisilila da lupim krompir ker je rekla da v tej hiši krompir ne bo sam od sebe postal kosilo in da ne živim v svetu kjer krompirji imajo pravice do nedotaknjenosti in sm ga vzela iz kuhinje ampak že na poti v sobo sm mela občutek da ta krompir ni navaden krompir ampak nekdo ki se pretvarja da je krompir da bi preživel in sm ga držala v roki in mi je bil malo pretežek za svojo obliko in sm si mislna okej to je sumljivo in sm ga nesla v sobo in zaprla vrata kot da delam neko tajno operacijo in sm ga dala na mizo in sm ga gledala in on mene ne v smislu da se premika ampak v smislu da ga jaz gledam preveč dolgo in potem sm rekla okej krompir začniva pogovor in sm čakala in v glavi sm si delala glasove kot da bi on govoril in sm rekla kako si danes krompir in sm dobila občutek da je malo užaljen ker je krompir in ne jabolko in sm mu rekla ne skrbi to je samo socialni status in sm ga začela lupit počasi in vsaka lupina je šla dol kot da mu odstranjujem stare spomine in on je bil vedno manj krompir in vedno bolj nekaj kar je hotelo povedat da mu ni všeč da ga nekdo gleda brez dovoljenja in sm mu rekla sori ampak mama je rekla da moram in krompir je v moji glavi odgovoril da mame vedno rečejo stvari ki niso razložene dovolj jasno in sm se strinjala ker je to zvenelo pametno za krompir in pol sm ga nesla v sobo bližje oknu ker sm mislna da rabi malo svetlobe da ne bo depresiven krompir in sm mu pokazala sobo in sm mu povedala kdo sm jaz in on mi je v glavi odgovarjal z neko krompirjevsko tišino ki je pomenila razumevanje in mal tudi sodbo in sm ga vprašala če ima kakšne hobije in sm dobila občutek da rad posluša korenčkove zgodbe iz kuhinje in da ne mara vrele vode ker je preveč direktna in sm rekla to te razumem in sm ga držala v dlani kot da je majhen gost in sm mu razlagala o svojem dnevu o saneh o čudnih psih in o tem kako je svet včasih malo narobe sestavljen in krompir je bil samo tiho ampak to je bila tišina ki posluša in potem je mama zakričala iz kuhinje kaj delam in sm rekla da komuniciram s krompirjem in je rekla da naj ne filozofiram in naj lupim naprej in sm rekla da to ni filozofija ampak terapija in krompir je v tistem trenutku malo zdrsnil iz moje roke kot da se strinja da je čas da končava pogovor in sm ga še zadnjič pogledala in sm mu rekla če se še kdaj srečava v juhi naj se dela da me ne pozna in sm ga vrgla nazaj v kuhinjo ampak z občutkom da sva midva imela nekaj pomembnega kar mama ne bo nikoli razumela in od takrat vsakič ko lupim krompir imam občutek da me nekdo malo posluša nazaj tudi če je že zdavnaj postal večerja