TW (opozorilo): samopoškodovanje, kri, tudi bullying, ampak ne v ekstremih.

*b*berete na lastno odgovornost.*b* iskreno bi dal ta del na 14+ ampak vem, da tega nihce ne uposteva. opozorilo imate. ce kdorkoli izve karkoli novega ni moja krivda.

del, ki bi mogoce znal bit komu mlajsemu sporen je oznacen z zelenima crtama.

upam da vam bo vsec


♡︎♡︎♡︎


Naslednji dan sta bila spet tam. In dan za tem. In potem še en dan. In mislim, da sta tudi danes sedela tam. In kakšen teden je bilo vse okej. Kdaj pa kdaj sem kaj rekla. Se včasih zasmejala. In potem sem vsak dan doma preverila objave na tistem accountu. Čeprav po svoje nisem želela. Ampak nekaj mi je govorilo, da naj. S tistim accountom je bilo že tako veliko problemov in drame v šoli. Nisem ga spremljala zaradi tega. Spremljala sem ga zato, da bi bila pripravljena. Na kaj? Na naslednji dan. Da bi si pripravila izgovore. Opravičila. Sprijaznila s tem kar se bo naslednji dan zgodilo. V kakšnem stanju bom našla omarico. Da bom vedela, če je v jedilnici varno, ali če se ji moram izogniti. Zato. Zato, sem vsak dan po šoli pogledala na tisti account.

In tako sem potem en teden po tem ko smo prvič sedeli skupaj, prišla v šolo psihično pripravljena na to kar me je čakalo. Nič novega se niso spomnili. Samo na plano so potegnili najbolj bedno stvar iz prvega letnika. In zraven pripisali vprašanje: “A mislite da se je še kdaj ponovilo?” Zelo izvirno. Res.

To me je potem spravilo do pregleda torbe. Zakaj? Ker me je saj ni pomembno kdo, pred mojo razredničarko vprašal, če mu lahko pokažem roke, ker naj bi me videl, kako naj bi odšla na stranišče po tem pa je ona videla v košu ovitke od obližev. Kar je bila laž. Velika laž. In potem je razredničarka zagnala cirkus. Seveda niso našli ničesar. Kot da sem tako nepremišljena, da bi kaj takega prinesla v šolo. In to je Courtney vedela. Seveda, da je. Vsi so. Ampak zabavno jim je bilo. To da nisem imela nobenega dokaza, da nimam. In na to karto so igrali.


*zelena*______________________*zelena*

Bilo je v prvem letniku. Marca. Vsi profesorji so spraševali. In vsi dijaki smo bili nervozni. In upali, da ne bomo vprašani. Pol razreda je manjkalo tistega dne. Meni mama ni dovolila. Edina še nisem bila vprašana fizike. In nikakor ne morem reči, da sem znala. Ker nisem.

Cel odmor za malico sem prebila na stranišču. In naša stranišča imajo eno slabost. Lahko jih odpreš od zunaj. Z glavnikom.

Jokala sem. Zelo. Se skušala umiriti. In potem sem se naneki točki zavedela, da krvavim. Da imam cele krvave roke in da je kri že zamazala oblačila. In da je bilo odmora že zdavnaj konec. Da je prepozno. Za vse. V tistem trenutku sem začela samo še bolj jokat. Ne spomnim se da bi kaj razmišljala. Samo želela sem si, da bi me v prsnem košu nehalo bolet. Da bi lahko spet dihala. Da bi bolelo kaj drugega.

Ne spomnim se da bi ga vzela iz torbe. Ali da bi ga prislonila ob kožo. Ali potegnila. Ali, da bi potegnila večkrat. Spomnim se samo občutka tople krvi kako je stekla po roki. Občutka že delno posušenih solz na obrazu. Mokrih oblačil. Utripanja v roki. Ter zamegljenega pogleda na kri, ki je tekla iz ran na moji roki. Ni bilo tiste običajne bolečine. Ne vem zakaj. In enkrat med vsem tem, sem nehala jokati. In zaprla oči. Tistega dne jih nisem več odprla.

*zelena*____________________*zelena*


Za to je po tem izvedela cela šola. In mislim, da si ni težko predstavljati kako prijetno je, ko se vsi delajo norca iz tebe in se delajo osladno prijazne v resnici pa te obrekujejo takoj, ko se obrneš. Takrat sem potem začela dnevno spremljati tisti profil. Od takrat sem bila pogosto omenjena na njem. Iz res čisto vseh možnih razlogov. In ni bilo prvič da me je spravilo v neprijetne situacije.