heiiiiiiiiiiiii. vas zanima nadaljevanje???
le kaj se bo zgodilo:grin::grin::grin::spy::spy:‍:spy:‍:spy:‍:spy:‍:spy:‍:spy:‍:spy:‍:spy:‍:spy:‍:spy:‍:spy:‍:mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::mag_right::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::thinking::expressionless::expressionless::expressionless::expressionless::expressionless::grin::grin::grin::stuck_out_tongue_closed_eyes::stuck_out_tongue_closed_eyes::stuck_out_tongue_closed_eyes::thumbsup::thumbsup:


Stekla sem po stopnicah do njene pisarne. Srce mi je razbijalo kot noro. Nekaj zagoszovo ni bilo vredu. Pritekla sem do njene pisarne.Potrkala sem na vrata. Ni bilo odgovora, še enkrat sem potrkala, nič. ustrasila sem se kaj se je zgodilo in poskusila odpreti vrata. Bila so odklenjena. Pogledala sem po pisarni. Bial je tam. Tega nisem mogla gledati. Stekla sem ven. Čimdlje in poklicala policijo


Sedela sem v avli in jokala. Ne, to se ni moglo zgoditi. Ne ona. Ona, ki je bila najprijaznejše bitje na planetu. Kdo bi ji to storil? Tuhtala sem, a se nekogar nisem spomnila. Zagledala sem se v vrata nasproti mene. Nekaj na njih me je zmotilo. Ker sem bila tako zagledala nisem opazila policaja ki je pristopil. Naglas se je odkasljal. Pogledala sme v njegovo smer. Jitro sem se zbrala. Obrisala sem si solze čeprav nisem hotela nehati jokati. Hotela sem, no se sama ne vem kaj sem hotela. Pogledal me je v oči in mi podal njeno ogrlico "obdrzi jo." Cudno sme ga pogledala a vseeno.
Vzela sem jo in odsla domov. Stekla sem do avta in se odpeljala. Odklenila sem vrata. In stekla v svojo sobo. Njene sobe se pogledati nisem hotela.

Zbudil me je nek zvok. Nisem vedela kaj je bil. Se enkrat sem ga slisala. Aja! Bil je zvonec. Stekla sem k vratom. Nikogar ni bilo. Stopila sem ven da bi pogledala kdo je bil.
Kar naenkrat me je nekdo prijel. Hotrla sem zakricati, a mi je prekril usta. Ugriznial sem ga, a me je udrail po glavi in padla sem po tleh. Nisem izgubila zavesti, a vseeno nisem imela moci da bi se vstala. Zavezal me je za stol. Prevec me je zategnil. Zapestja so me bolela, a nic ni pomagalo. Odsel je v zgornje nadstropje. Zagotovo je nekaj iskal.
Cakala sem in cakala. Ni ga bilo nazaj. Na mizi je bil nož. Poskušala sem ga dobiti in med tem se je vrv pretrgala. Ne, bili sta dve. Skoda. Se malo sem poskusala nato pa sem bila preutrujena.

Ležala sem na kavču. Vstala sem se. Nekaj je iz kuhi je tako omamno disalo. Pocasi sem stopila v kuhinjo. Tam je bil Alex. "Nisem vedela da znas kuhati". Šele ob teh besedah sem se spomnila mame. Zgtudila sme se po tleh in palnila v jok. Moje telo je bilo polno custev. Nisem ji mogla ustaviti. Prešinila me je neka misel. "TISTA VRATA!!!" stekla sem v svojo sobo vzela sliko na kateri sva bili z mamo. Videla sem kaj je bilo drugace. In tega sem se še prehudo zavedala.