Hitro sem vzela mobitel in fotografirala moškega z rdečo kapo. Naenkrat pa sem zaslišala korake.
"Ljubica?" je rekla mami, ko je prišla skozi vrata. "Kaj bi jedla za večerjo?"
"Ammm,.... Nič ni treba," sem odgovorila, kajti sem bila v velikih skrbeh zaradi moškega z rdečo kapo.
"Zakaj ne? Moraš nekaj pojesti, ali pokličem kuharja da ti naredi tvoje najljubše ameriške palačinke z jagodami, javorjev in sirupom in smetano?"
"Hvala mami, ampak res nisem lačna."
"Tudi prav."
Zacinglja mi telefon. Pogledala sem med sporočila in dobila SMS od sošolke Monike.
Monika: mi lahko prosim pošlješ današnjo domačo nalogo?!
Oh. Sem že omenila da nimam nobenega sovražnika? No, res ga nimam. Edini človek, ki se mu ljubi težiti meni, je to Monika.
'Ne.' sem odpisala. Kaj? Ljudje naj smai delajo domačo nalogo, in tako se bodo česa naučili. Če bi cel svet samo prepisoval od mene, nebi nihče nič znal. Edino jaz. Zato ne maram ljudje pošiljati rešitve domačih nalog, jim pa z veseljem razložim in pomagam, če česa ne razumejo ali potrebujejo pomoč.
"Čas za kopel," je rekla služabnica v naši hiši.
"Ja, saj grem gospa Šmit," sem zavzdihnila.
Gospa Šmit se je res potrudila, no pravzaprav se vedno. V veliiiiiko kad je natočil ogromno tople vode, jo napolnila s cvetjem in peno, notri pa dala še dišečo 'bath bomb', če veste kaj je to. Prižgala je še dišeče svečke, mi pripravila brisačo in vroč kakav. Prinesla mi je še ameriške krofke.
Slekla sem se in se z užitkom (čedno uživam in sem zelo hvaležna gospe Šmit) ulegla v banjo. Na steno v kopalnici so slike mame in očka, ko sem bila še dojenček. Nato ao sem zagledala sliko, ki je do zdaj še nisem opazila. Na njej je bila mama, ki v rokah drži majhnega ljubkega dojenčka. Narobe pa je, da je bil ta dojenček oblečen v modro, in niti malo podoben sliki mene, ko sem bila dojenček.
"Mamiiiii!" sem vpila in klicala mamo.
"Kaj je narobe?!" je histerično vprašala mama, ko je prišla v kopalnico.
"Ahh nič takega. Samo, kdo je tisti dojenček na sliki?"
"Oh,tisto. To je le moja sestra, z tvojim bratrančkom."
"Kaj res? Kje pa je ta bratranec zdaj? Sploh nisem vedela da imam sorodnike."
"Uf, žalostno. Kmalu so vsi umrli. Nihče neve zakaj. Moja sestra in njen mož sta bila zelo znana. Na poročilih so po vsem svetu poročali da so se ubili v prometni nesreči. Le malokdo ve, da ni bilo tako."
Osupnila sem.
"Jaz se bom lotila te skrivnosti," sem si mislila.
Kaj vse bi dala zdaj, da bi že takrat vedela kaka grozna stvar se mi bo zgodila.


Hej! Tukaj nov del zgodbe res. Moje ta druge zgodbe danes ne bo - bo pa jutri. Lajkaj in komentiraj. Upam da vam je všeč!
Lepe praznike,
Super sisters (Ss) :kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart: