Ko sem se preobula in zakorakala proti hodniku, ki je navadno najbolj poven, sem zaslišala, kako so kričali:"Glejte, kdo je pa tu?" ali pa "Nisi ti punca, zaradi katere si nam naredila težave?", slišati je pa bilo tudi nekaj takega "Še žal ti bo. Morda boš ze danes obžalovala." To so kričali z nesramnim in sovražnim glasom. Nisem vedela, zakaj. Kaj sem naredila narobe? Mogoče nič. Ni nujno, da so to govorili meni. No, mogoče so. Ampak mogoče ne. Veliko učencev je hodilo pred mano in za mano, tako da so to govorili komu drugemu. A upanje na najboljše, da to niso govorili meni, mi je kmalu padlo. Že naslednjo uro, ko sem zavila na najbolj temačen in hladen hodnik na šoli, ki je vodil do najmanjše in najtemnejše učilnice na šoli, sem ugotovila, da so bile besede iz prejšnjega odmora, namenjene meni. Ponovno so se mimoedoči učenci oglašali. Kmalu je mimo prišel Gal, najpopularnejši osmošolec. Ustavil se je ob meni. Nisem vedela, kaj bo naredil. Nikoli me ni pogledal, saj sem zanj in za vse ostale veljala le za piflarko. Ampak nikoli si nisem želela pretirane pozornosti. Gala pa tudi nisem marala. Ampak takrat, ko se je ustavil ob meni, in je gledal naravnost vame, sem spoznala, da ga sovražim. Stala sva si drug nasproti drugega. Ne vem zakaj nisem samo šla. Če se ne bi ustavila, bi bilo bolje. Ampak takoj, ko sem želela iti naprej, se je zgodilo nekaj čudnega. Potrepljal me je po rami in dejal:"Brez skrbi, vse se ti bo vrnilo. Ne bomo odlašali, o ne."
—————————————
To je bilo za danes vse. Ogromno bi mi pomenil vsak lajk :heart: in komentar :speech_balloon: (in pa seveda naročnina :heartbeat:).

Lepo se imejte,
#S2 :blush::innocent::kissing_heart: