Bila sem zelo jezna. Zakaj so se te ničvredneži spravili na Niki? Maožgani so tuhtali, kaj naj naredim. Spomnila sem se. Stekla sem v šolo. Tekla sem, dokler nisem prišla do ravnateljice. Te sem povedala kaj se dogaja. Takoj je odšla z mano, da bi rešili prijateljico. "Izabella, bom šla sama do njih, ti pa prosim pojdi po gospo Duler." je rekla ravnateljica. Ubogala sem jo. Stekla sem do svetovalne službe, in tudi njej povedala za kaj se gre. Nato sva stelki (Dulerca je bolj hitro hodila, saj je imela visoke pete in ni mogla teči) pred šolo. Tam so bili Niki, ravnateljica in veliko divjih učencev. Niki, preplašena in pretresena, je sedela na klopi. Ravnateljica se je jezila na učence, te pa so sovražno odvračali poglede. Takoj sem stekla do prijateljice. Povedala mi je, da so jo napadli, in da jih je ravnateljica komaj obvladala. Nekaj časa sva se pogovarjali zelo tiho in hkrati poslušali kričanje in topotanje učencev, tek kreganje in rohnenje svetvalne delavke in ravnateljice. Navsezadnje so se dogovorili, da naju z Niki ne bodo več napadali. In res me niso več. Ampak še sedaj, ko je minilo več kot eno leto, me ne marajo. Ampak glejte, tako se je zgodilo. Ali ste vedeli, da sem včasih trenirala badminton, ampak sem zaradi trenerja nehala? Hah, bilo je smešno. Vedno se je jezil (tudi name) in nihče ga ni poslušal. Ampak sedaj ne treniram nič. Želim si namizni tenis. Ampak mama trdi, da je to igra, pri kateri ni poudarek tudi na kondicijo in moč. In zato ga ne smem trenirat. Škoda. Ampak tako se je obrnilo...
———————————————
Nadaljevanje boste kmalu izvedeli, do takrat pa objavo lajkajte :heart: in komentirajte :speech_balloon:.

Lepo se imejte,
#S2:blush::innocent: