Južno morje, Padli, jesen, dvanajst let in mesec nazaj
Čas vojne za Novo celino

Jon je imel nemirno noč, sanjajoč o ladjevju ki bi jim naj plulo nasproti.
Sredi morja je bil zid meglice in skozi tega so plule ladje, medtem, ko je on kot brodolomec ves razmočen stal na skali sredi morja. Plovila so bila večja kot tista ki jih je imela Imperialna Armada, vsako z jadri temno rdeče barve. Plule so tiho, brez zvoka v bistvu, čeprav so valovali bili ob les kot kladivo na razžarjeno jeklo. Na vsaki palubi je stalo vsaj sto vojakov, verjetno več, vsi v oklepih, še temneje rdečih kot jadra. Stali so v formaciji, kot da so na bojišču, vendar Jon takšnih vojakov še ni videl. Bili so mirni kot kamen, z čeladami skozi kateri si lahko videl le oči, temne in brez iskre življenja kot zimska noč brez zvezd. Spreletel ga je srh in šele takrat se je zavedel, kako ga zebe. Na sebi ni imel stare prosojne majice ki jo je nosil že leta, niti hlač. Zvil se je v klobčič, takšnega v katerega se zvijejo novorojenčki ko jih pestuje mama. Glavo je imel čisto pri kolenih oči pa uprte v ladje. Prve so že šle mimo, ko je spoznal da ni pomembno pod čigavo zastavo plujejo, njegove oči so zdaj videle le priložnost da se reši brodoloma, pot, katere konec bil bilo snidenje z očetom in bratom nazaj na celini. Stal je kričeč, v prepričanju da ga bodo zdaj in zdaj opazili, vrgli vrl v vodo po kateri se bo povzpel. A zgodilo se ni nič. Z ladje ni prišlo nobenega odziva, pravzaprav od nje ni prišlo prav nikakršnega zvoka. Vsi so stali mirno kot prej, niti lasje se jim niso premikali ob vetru. Z meglice je prišla še zadnja ladja, večja kot vse druge, najverjetnejše poveljniška. Plula je čisto blizu skale, se je skoraj dotikala, in če bi Jon stegnil roko, bi se lahko dotaknil lesa, poraščenega z školjkami. Videl je moža ki je stal na najvišji palubi, morda meter nad ostalimi, gledajoč vojake kot jih lahko gleda le poveljnik. Bil je mlajši kot bi narekovala njegova bela brada, z brazgotino, ki se je začela pod levem očesom, kjer je bila koža raztegnjena tako zelo, da se oko ni moralo zapreti, končala pa na desni polovici ustnic, zgrešujoča nos le za milimeter. Jon je zakričal kolikor je mogel, a mož se ni odzval. Od obupa je padel na kolena, nezavedojoč se bolečine v kolenih, ko so ta udarila po kamnu. Zgrudil se je po hrbtu skale ter padel v morje, brez zvoka, tako kot ladje.
Prebudil se je prepoten, z čudnim občutkom v želodcu in ko je svetloba posijala skozi majhne luknje v tkanini šotora je bilo kot da bi ogromno kladivo udarilo po nakovalu, Jonova glava pa bi bila med njima. Ni se zavedal da je ustal iz postelje, njegov spomin je tekel le do trenutka, ko je že držal čutaro nad glavo in ko je začutil sladki okus vode ki mu je tekla po grlu. Še le takrat se je spomnil kako je lačen; jedel ni že od včerajšnje lune. Začel je sanjariti o odojku na katerem so se gostili na vrhu hriba, ki je stal na sicer ravni površini otoka. Tam so taborili vsi ki so kaj veljali, skupaj z njegovim bratom.
Kot sta si bila prej neločljiva sta zdaj živela povsem drugačni življenji. Jon ni slišal brata izgovoriti besedice že več kot leto in včasih se je spraševal če bi še razločil njegov glas od vseh ostalih. Edini način sporazumevanja med njima so bila kratka, pogosto precej formalna pisma, osušena vse ljubezni ter pripadnosti drug drugemu.
Takrat se je spomnil na pismo, ki je še kar bilo v njegovem žepu, zmečkano od nemirnega spanca. Ni moglo biti od njegovega brata, saj le ta nebi vtisnil Imperialnega zmaja v vosek, svojih pisem sploh ni zapečatil, le zakaj bi jih? Radovednost je na koncu prevladala in tako se je vstal ter stopil za mizo narejeno iz otoškega lesa, ki pa jo je skupaj držala le malo več kot smola, vsaj takšen je bil občutek. Ni bilo stola na katerega bil lahko sedel, čeprav je bila miza neprijetno nizka, zato je sedel na tla. Iz žepa je potegnil pismo ter ga pestoval nato pa ga sunkovito odprl z enim gibom palca. Prekrižal je noge ter se lotil branja.


Za Jona Vireta

Gospod Viret, imam novice ki se tičijo vas in le vas ter novice ki se tičejo vseh nas.
Vaš brat, Vincet Viret je bil dve luni nazaj poslan na izvidniško odpravo proti zahodu, blizu Grofovskega otoka. Moral bi se vrniti še istega dne, vendar če se ne vrne do zore tega dne (to pišem 12. 10. 1243 PB), se bojim da bo razglašen pogrešan, skupaj z dvajsetimi možmi, ki so bili z njim na ladji, vzetimi s strani morja.
Za njim je nastala nezaponljiva vrzel, Bogovi naj ga obvarujejo, vendar so moje besede dvorezni meč. Nekdo mora sesti na njegovo mesto, tisoč mož se ne bo samo poveljevalo. Tu pride na vrsto Sir Eddmur Narly vaš poveljujoči, vi pa boste njegovega desna roka v bitki za ta otok.
Čestitke ob promociji ter sožalje pri izgubi ljubljenega.

Sir Murlley Oddnos,
poveljnik vojske na otoku Padli


Jon ni vedel kaj naj si misli. Čutil je nekakšno praznino v sebi, ne žalost. Ni ga brigalo kakšen čin je nosil, dokler je bil ostal živ, skupaj s svojim bratom. Velikokrat je razmišljal v osami, kako se bo vojna končala, kdo bo zmagal ter koliko jih bo zato spalo pod zemljo. Vendar je nekaj vedno ostalo isto – predstavljal si je kako bosta na glavni ulici Lordswilla skočila z voza, ki ju je na začetku vanje odpeljal iz mesta. Videl bo očeta na kako stoji pred hišo upirajoč na svojo palico in skupaj mu bosta šla nasproti, z vojnim plenom ter plačilom za služenje vsak v svoji vreči.
Sedel je na mizo ter premleval vsebino pisma. Poskusil je ne misliti na brata ter se je raje osredotočiti na drugo novico. Ni vedel zakaj je bil povišan v drugega-v-povelju, namreč, ni bil kaj prida vojak v prvih vrstah, niti nekakšen strateg, to je bil eden iz med razlogov zakaj je bil po štirih letih v vojski še kar pešak, njegov brat pa poveljnik.
Njegovo razmišljanje je prekinilo trobljenje vojnega roga, glasen Hooooraaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, ki se je razlegel po celem kampu. Vojaki so levo in desno hodili iz svojih šotorov, nekateri napol goli nekateri oblečeni, vsem pa je bilo skupnega začudenje na obrazu. Po najnovejših poročilih bi naj ladjevje Federacije prispelo šele čez nekaj dni, pa še to le, če bo plulo brez postanka, je po mislil. Možje so iskali kakšna navodila, vendar so našle le sebi enake zmedene poglede. Jon ni bil med njimi. Njegov oklep je sedel v kotu skupaj s sulico in mečem, čakajoč na nekoga ki si ga bo oblekel. Jon ni odlašal in tako je bil hitro pripravljen na bitko v prvih vrstah, medtem ko se je večina kampa šele začela zavedati kaj se dogaja. Planil je na ulico v bojni opravi z mečem za pasom in odhitel proti hribu nekaj sto metrov stran. Oklep se je bleščal v soncu temno rumeno, skoraj zlato, nepobarvani del pa svetlo sivo, zloščen, dokler v njem nisi videl zabrisanega odseva svojih oči. Čeprav je bil truden je stopil odločno, z vsakim korakom si je poškropil železne škornje z blatom, a tega ni niti opazil.
Po celotni poti so ga spremljali pogledi, nekateri zmedeni nekateri polni praznega upanja, oči ki so jih oddajale pa so se iskrile z življenjem. Ljudje so tekli, govorili, ter upili drug čez drugega, brez reda, je pomislil. Brez poveljnika ni mož, le fantje v oklepih. Izza enega od hlevov je nenadoma planil žrebec, črn ter napol oklepljen, z jezdecem ki ga ni znal krotiti. Konj se je nekajkrat prestopil nato pa se je usmeril naravnost proti Jonu, a slednji se ni premaknil, le gledal je žival v oči. Ko so kopita zadela tla je blato brizgnilo v vse smeri in za trenutek se je zdelo da bo padel, a se je zadnji hip ujel. Šele takrat je Jon opazil mišice in kite ki so se premikale pod kožo ter grivo, ki je segala skoraj do tal, zdaj že polna blata ter koščkov zemlje. Žrebec je bil nenavadno visok in njegov jezdec, ki je zdaj le opletal z nogami v spodletelem poskusu da bi ga nadzoroval se je zdel neverjetno majhen, čeprav je bil le malo manjši od Jona. Vojaka sta se spogledala, eden le začudenjem v očeh, drugi z strahom in takrat mu je pogled zdrsnil na oklep – jezdec je nosil jeklo za pasom, ki je rahlo sijalo smaragdno zeleno kot bron, le da je imelo sij mladega kova. Jon je stopil naprej, mu iztrgal vajeti iz rok ter potegnil na vso silo proti tlom. Žival se je ustavila vendar je bila nemirna, iskajoč priložnost, da bi se rešila ter zdirjala stran. Z roko mu je šol skozi grivo, gosto ter mastno in šele takrat je bilo, da se je konj umiril ter obstal, krotek kot poni.
Nemalo ljudi se je zbralo okoli prizora, nekateri samo zato da bi se nasmejali, nekateri pripravljeni pomagati. Stali so v krogu, kot v gledališču vsak s svojimi mislimi. Jon jih je opazil šele ko je eden od njih pristopil k njemu ter prijel za vajeti. »Bom jaz poskrbel za to nevšečnost«. Možak je bil višja od Jona za več kot glavo a ni bil suh – z širokimi rameni in močnimi rokami zaščitenimi z železno srajco. Okoli vratu je imel tanko ogrlico narejeno iz ptičjih kosti, z draguljem v sredini. V kampu ni bilo veliko vojakov, ki bi si kaj takega lahko privoščili.
»Sir…«
»Nadrich. Na uslugo.« Pogledal je z presenečenjem in glavo rahlo postrani, a sir Nadrich se mu je le nežno smejal. Poskusil mu je vzeti vajeti a Jon jih nezavedojoč še trdneje stisnil. Zdaj je bil vitez tisti ki je bil začuden.
»Prosim, sir. Takšna dela niso vredna poveljnika.«
Misli da sem Vincet.
Spustil je vajeti in konj je bil peljan nazaj v hlev, brez jezdeca, ki je poprej bolj padel kot stopil z njega, zdaj ves umazan od blata.
»Si v redu fant? To je velik konj za nekoga tvoje…«, takrat je jezdec snel čelado, iz katere so padli rjavi lasje.
Mlad je. Tako mlad!
»…starosti.« Fant ga pogledal s sramom v očeh, za katerimi pa je bilo obilo ponosa.
»Po navadi ni tak.« Fant mu za razliko od sir Nadricha ni izkazoval skoraj nikakršnega spoštovanja. V resnici ni bil poveljnik, a so ga besede vseeno vznemirile.
»Žival je tvoja last?«, je vprašal nejeverno. Fant mu je pokimal, medtem ko je dajal čelado moškemu dvakrat njegove starosti.
»In kdo je to?«
»Moj oproda, boljši od vašega če smem.« Ni bilo vprašanje. Stegnil je roko ter pogledal na okoli: »Kakšen oproda? Jaz ne vidim nobenega.« Dečkov mrki obraz je zdaj razparal ogaben nasmeh ki so ga krasili rumeni zobje.
»Tudi sam bi se ga znebil na vašem mestu. Verjetno najbolj nesposoben človek ki sem jih kdaj videl, debel kot svinja za povrhu.«
»Znal je jahati.« Ni vedel točno zakaj je to rekel, vendar je že zasovražil otroka. Medtem ko so se ljudje okoli njega smejali, se je Jon obrnil ter odšel naprej po poti, s pogledom na hrbtu polnem sovraštva.