Čas je mineval vse hitreje, ali pa se je to Jade samo zdelo, ko je dvakrat na teden po pouki ostajala s Collibrijem, da se je učila zdravilnih in drugih uporabnih urokov, enkrat pa z Zefelenijem ob učnih urah, ki so se večinoma šle o volkodlakih in obrambnih urokih.

Pri običajnem pouku ji je šlo precej dobro. Ne tako dobro kot pri Lily in Remusu, ki jima je nekako pač uspevala perfekcija vsepovsod. Jade je bila res dobra pri urokih, spreminjanju oblike in na splošno vsepovsod, kjer ji je pomagala palica. In pri negi za magične živali, ki je pravzaprav ni imela na urniku, temveč je samo pomagala profesorju Kettleburnu. Zanj je namreč izvedela, da pozna njenega očeta in njegovo trgovino in dejavnost. Jade je seveda zaradi tega vedela, kako ravnati z vsemi vrstami živali.

"Jade! Kaj je s kislim obrazom?" je od nikoder prilomastil Sirius in jo prebudil iz misli, ko se je odpravljala ven do šolskega rezervata.

"Jutri je polna luna," je rekla, toda samo v svoji glavi. Najbolj jo je ubijalo to, da se ni morala nikomur zaupati. Kadar jo je kaj mučilo, je lahko vselej povedala vsaj Lily, morda celo kateremu od fantov, toda zdaj se ni mogla zaupati niti svoji najboljši prijateljici. In žrlo jo je, da je Lily tolikokrat opazila, da se ne počuti najbolje in je hotela iz nje izvleči, kaj jo muči, toda njena usta so preprosto morala ostati zapečatena.

"Kakšnim kislim obrazom?" je vprašala in se trudila, da je njen lažni nasmeh čim bolj pristen.

"Kaj pa vem," je začel njen prijatelj, ki se ji je pridružil na poti. "Zadnje čase si preveč odsotna, kot bi te nekaj morilo."

V odgovor je nekaj časa ostala tiho, nato pa je zatrdila, da je popolnoma v redu in naj dolgolasec ne skrbi.

"No prav, ampak vedi, da mi lahko zaupaš, Jade. Če te kdo ali kaj muči, mi povej!" je zagotovil in mlada čarovnica se mu je prijazno nasmehnila in zahvalila.

Obrnil se je, češ da mora iti Remusa prosjačit, da mu pusti od njega prepisati nalogo iz spreminjanja oblike. Zaželela mu je srečo in njuni poti sta se ločili, Jade pa se je le oprijela svoje borše z bunkeljskimi pasjimi šamponi, ki jih je poslal njen oče. Neka samica šnofeljčka naj bi mladičke skotila pod nekim borom in ta naj bi imel izjemno veliko prilepne smole, ki pa naj bi kapnila na par malih šnofeljčkov. Profesor je ni mogel odstraniti z nobenim urokom, ker ni bila navadna smola, temveč magična, pa je rekel, da bi rad poskusil na bunkeljski način.

Prišla je do obrobja gozda, kjer se je sprehodila, da bi poiskala Kettleburna, toda ni ga bilo od nikjer. Niti nobenih rokavic ali knjig ni bilo zunaj, kot so bile ponavadi, ko ga je obiskala in so tam ostale od učnih ur nege za magične živali.

Ozirala se je vse okoli, da bi ga našla, saj je njena borša postajala težka. Čez nekaj časa je zaslišala težke korake, ki so se ji približevali od zadaj in sunkovito se je obrnila, da bi videla, kdo hodi proti njej.

"Kuga pa ti tle?" je vprašal gigantski oskrbnik Hagrid, ki je stal za njo in kar malo se je preplašila.

"Čakam profesofja Kettleburna," je odgovorila in dvignila vrečo šamponov. "Za zadevo s šnofeljčki."

"Prmejdun, mar nisi ti Hankova hčer?" se ne pozanimal polvelikan in Jade se je nasmehnila, ko je o njej govoril kot o hčeri njenega krušnega očeta in ne kot o otroku Grindelwalda. Instantno se je počutila bolje o svoji koži in zadovoljnk je pokimala oskrbniku.

"Fajn možakar, nimaš kaj. V Merjascoveeni sem ga spoznal, ko se je šou ubadat z gnezdom Sršenov pr Zonku, ampak je bil premajhen da bi ga dosegu, pa sem ga dvignu na rame in sva rešla težavo, pol pa šla še na en ognjeni viski k Rosamerti. Pozdrav' ga v mojem imenu!"

"Bom z veseljem!" je razglasila, on pa se je popraskal, kot bi se nečesa spomnil.

"Aja, Silvanius pa je na bolniški. Tokrat je šou njegov prst! Lahko daš kar men, samo mi moraš povedat, kako uporabljat!"

Pogledala je oskrbnika in dvignila plastično bunkeljsko trgovinsko vrečo višje, da jo je lahko oskrbnik brez težav vzel, brez da bi se mogel sklanjati nižje.

"Saj vam lahko pomagam, gospod! Tako ali tako imam prosto do konca dneva!" se je prijazno ponudila in zamolčala dejstvo, da bi se raje družila s prijatelji, toda šnofeljčki bi ji zagotovo vsaj malo prevzeli glavne niti misli v njenih možganih, ki jih je takrat tesno držala polna luna naslednjega dne. Morda bi jo tudi druženje a prijatelji prislilo o razmišljanje o čem drugem, bolj prijetnem, toda Lily je bila v knjižnici z Marlene in Dorcas, Remus je bil zadnje dni bolj antisocialen, James in Sirius pa niti sama nista preveč razmišljala. Drugih prijateljev pa skoraj ni imela. Do takrat so bili Gryfondomovci že precej prijazni do nje, toda še vedno so se pogovarjali z njo le takrat, ko se je bilo treba.

"Ah, pomoč vedno pride prou! Pa kar Hagrid mi reč, mam rajš!" je skoraj zapel oskrbnik in vzel ponujeno vrečo. Skupaj sta se nato odpravila globoko v gozd k novemu leglu šnofeljčkov, kjer mu je Jade pokazala, kako jih umivati s šamponom proti bolham in kako paziti, da jim milnica ne steče v oči ali gobček in ob enem temeljito oprati njihove mehke kožuščke. Mala bitjeca so izgledala smešno majhno v velikanskih Hagridovih rokah. Prisegla bi, da bi nanje lahko spravil kakšne tri odrasle in osem mladičkov.

"Primejdun, teb pa gre z živalcami a ne?" jo je vprašal, ko je z mehko brisačo nežno brisala njihovo svetlečo dlako, da so se muzali v njenem naročju.

"Pa ja, mi gre. Veliko pomagam očetu pri različnih vrstah, tudi bunkeljskih."

"Pa imajo bunkeljni kake dobre pse, da b'čuval mojo kočo? Nekaj takega bi rabu, da bi lahko pustu okn odprt, da neb mogu rakun noter pridet. Jej, te podgane, to ne moreš-" je rekel, ko se je ozrl nekam in mu je glas nenadoma zamrl.

"Počakej malo," ji je naročil in počasi vstal, ter se odpravil do bližnje smreke. Jade je premagala radovednost in ozrla se je v smer Hagridovega zornega kota, da bi videla, kaj je tako pritegnilo ključarjevo pozornost.

Na zdelanem lubju je bil z rdečim naslikan znak in izgledalo je, da ni bila barva, temveč kri. Znak je izgledal kot nekakšen trikotnik s krogom in črto na sredini in polvelikan je ob pogledu otrpnil.

"Jade, pusti vse tukej in pojdi nazaj v grad. Najd' profesorja Hudlagoda in naj pride sem z Dumbledorejem, hitro!" ji je nemudoma naročil in Jade je ob njegovem skoraj prestrašenem glasu hitro stekla do gradu.