Preostanek oktobra je drsel stran skoraj tako hitro, kot je barvno listje lahkotno padalo z dreves. Tisti dan je bil lep, brez oblačka in Jade je skupaj z Remusom in Lily sedela na odeji pred jezerom, nad katerim sta James in Sirius švigala na letečih metlah.

Spodaj so se ukvarjali z esejem, ki so ga morali napisati o čarovništvu v prazgodovini in iz knjig, ki so jih prej našli v knjižnici, so zapisovali podatke.

"Tu piše, da naj bi čarovniki iznašli ogenj že pred bunkeljni," je zamrmrala Jade in dodala: "Če komu pride prav."

"To je že povedal profesor Binns," je skomignil Remus.

"Kako si lahko vse tako hitro zapomniš?" se je čudila Lily in pogledala volkodlaka.

"Saj si ne," je zatrdil. "Samo vse si zapišem, kar reče."

"Meni nikoli ne uspe vsega zapisati, čeprav je Binns monoton."

"Hitro pišem, mislim da."

"Zato pa pišeš kot doktor, sploh ne znam za tabo brati," je vmes posegla Jade in zaprla knjigo, ki jo je držala na kolenih. "Dovolj imam učenja za danes. Saj smo bili dovolj produktivni, če mene vprašaš."

"Prosim, te. Kot da si ti kaj boljša, ko gre za pisavo," je prhnil rjavolasi deček in v šali zavil z očmi.

Oglasila se je še Lily: "Smo pa bili zagotovo bolj produktivni kot onadva," in pomignila k Jamesu in Siriusu, ki sta se obmetavala z želodi.

Nekaj časa so ostali tiho. Samo gledali so v daljavo in lovili še zadnje nianse lepega vremena, ki se je izgubljalo v jesen. Jade se je sama pri sebi nasmehnila. Prijetno ji je bilo s prijatelji, za katere si ni mislila, da jih bo kdaj dobila. Nekaj dni nazaj jo je Lily vprašala, zakaj ne pije več enobitnega napoja, ki je prikril barvo njenega modrega očesa. V odgovor je le skomignila, češ da zdaj tako ali tako vsi vedo, ker se je že prvi dan po Krasotilyini volji pojavila na očem vsem, da
so si jih lahko dodobra napasli.

"Pogrešata domače?" je vprašala Lily in ju pogledala z bršljanastimi očmi, ob enem pa zaprla težko knjigo.

Remus se je lotil zvijanja pergamentov, ki so hoteli kar zbežati z nežnim vetrom in odgovoril: "Če dobro pomislim, niti ne. Mislim, moji starši so super, samo ne pogrešam jih posebej."

"Tudi jaz jih pogrešam manj, kot sem mislila, da jih bom," je pristavila Jade in zložila vse svoje stvari v torbo, ki jo je nosila okrog ramen.

"Jaz jih pa zelo pogrešam, če sem iskrena. Sestro tudi, čeprav se je zadnje poletje vedla čudno. Če bi bili v bunkeljski šoli, bi imeli zdaj počitnice in bi lahko šli domov," je zavzdihnila, nato pa cviknila, ker se je ustrašila od hitrosti zamazanega Siriusa, ki je švignil nevarno mimo.

"Ni šans, da me kdo spravi domov!" je skoraj zavriskal in se nato spustil nižje, da so ga lahko sploh slišali. "Ni šanse, da me kdo spravi nazaj v tisto depresivno podrtijo! Samo še Reggie pride sem in sem zmagal!" je zaklical in Jade ga je opomnila: "Sirius, malo empatije ne bi škodilo."

Stisnila je roko Lily, ki je sedela poleg nje in si potisnila pramen svojih svetlorjavih las za uho ter se nečesa spomnila: "Dobila sem fenomenalno idejo!"

"Vsakič, ko ti dobiš fenomenalno idejo, je ali polomija ali pa ideja stoletja!" se je zasmejal Sirius in ostala dva sta se posmehnila. Ni minila sekunda, ko se jim je pridružil James.

"Sem slišal, da ima nekdo neko idejo!"

"Če je ne bom prej pozabila, ker mi nihče ne pusti, da jo povem!" se je v šali zmrdnila mlada čarovnica in nato nadaljevala: "Noč čarovnic je v nedeljo, lahko bi šli jutri rezat buče!"

"Ali ne bodo že po celi šoli?" se je začudila Lily in Jade je odgovorila: "Ja, ampak tiste bodo vse podobne in narejene z uroki, mi pa si lahko naredimo svoje."

"Kako jih sploh drugače narediš?" je vprašal James in Sirius je v strinjanju prikimal, ter si zgornji del črnih las spel z elastiko, ki jo je imel vedno okoli zapestja, ko je ni nosil. Ostali trije so ju le v nejeveri pogledali in se nato še spogledali.

"Ne reci mi, da ne vesta, kako se režejo buče!" je osupnila Jade.

"Mislim, najbrž z nožem, ali pač?" je skomignil deček z očali in se nervozno zasmejal, da bi vse skupaj obrnil na šalo.

Remus se je obrnil k Lily in Jade: "Dejansko čarovniki samo kupijo dekorativne buče. Moj oče je bil presenečen ko je enkrat prišel domov in sva z mamo zabadala buče."

Rdečelaska se je zahithitala: "No, potem pa res moramo poskusiti, da se ta dva naučita novih rokodelskih spretnosti. Kje pa misliš dobiti buče?"

Jade je pomislila in se nato spomnila, da ima Hagrid pred svojo kočo manjšo njivo, na kateri goji buče velikanke za hipogrife in žvandre. Zagotovo bi moral imeti še kakšne manjše, ki so odstopale od sicer bogate letine. Svoje razmišljanje je zaupala prijateljem: "Hagrida bom šla vprašat, zagotovo ima kaj viška."

Vstala je, saj z delom ni nameravala odlašati. Morda bi si še kdo drug od študentov zaželel buče in morala jih je rezervirati. Poleg tega pa je bila ta teden samo enkrat pri oskrbniku in ga je želela pozdraviti. Običajno mu je vsak drug dan prišla pomagat skrbeti za živali, ki so se podile okrog Bradavičarke. Včasih sta odšla tudi v varnejše pasove prepovedanega gozda. Večkrat jo je zamikalo, da bi Hagridu zaupala glede trupla centavra, saj je vedela, da o njih ve veliko. Nekatere izmed njih tudi pozna, toda povedal ji je tudi, da jih ni videl že lep čas.

"Grem s tabo," je sklenil Sirius in odvrgel svojo metlo poleg odeje, ki je ležala na travi. "Zanima me, kako izgleda prepovedani gozd."

"Saj ne greva vanj!"

"Greva pa blizu, pridi!" je skoraj stekel in Jade povlekel za rokav s sabo. Zavila je z očmi in se zasmejala ter mu sledila po kamniti potki, ki je vodila čez travnik. Jesen na akademiji je bila nekaj krasnega, vsaj mladi čarovnici se je zdela. V Spodnjem Stokesu je vse izgledalo tako dolgočasno in pusto v vseh letnih časih, jeseni pa še posebej, saj je nebo izgledalo kot dolgočasna kremna juha.

Začutila je lahen udarec v roko s Siriusove strani in zastokala je: "Ej, kaj pa?" toda stavka ni uspela dokončati, saj se je ozrla na mesto, kamor je kazal prijatelj s prstom.

Na polju buč, ki je že tako ali tako izstopalo zaradi oranžne barve, je sedela cela jata kot oglje črnih vran, ki so strmele naravnost vanju, kot da bi ju pričakovale.