Božič se je počasi bližal in zdelo se je, da sta se z vsako polno luno malo zbližala tudi Jade in Remus. Lahko ji je zaupal, kadar ga je bilo strah in je bil na trnih. Ne samo glede njegovega majhnega problemčka, temveč tudi glede šole in izpitov. Vedel je, da Jade ne bo povedala nikomur in da ga ne bo obsojala in zato je bil več kot hvaležen. Ona pa je bila izredno vesela njegovega zaupanja.

Tako je Jade opazila, da je pred vsako polno luno Remus zelo razdražen in zaskrbljen že cel teden. Ponavadi tisti dan ne gre k pouku z dovoljenjem profesorice Mc'Huddre. Tudi tisti dan je bilo tako. Jade se je cvrla pri napojih in se sklanjala nad čorbo, ki se je kuhala pred njo. Še dobro, da si je za par izbrala Dorcas, ki je imela dejansko nekaj pojma o napojih in je tako naredila praktično vse potrebno, da je napoj izgledal odlično. Ravno prav čorbasto in mezgasto. Jade je samo tu in tam kaj narezala in vrgla v kotel po Dorcasinem naročilu.

Ko so se napoji končali, so imeli še dvojno uro urokov, ki so Jade bili precej bolj po godu. Šli so ji namreč izredno po godu, s čimer se je strinjal profesor Collibri sam. Menil je, da je zelo nadarjena, saj ji je vse uroke, ki so se jih učili, uspelo priklicati že v prvem poskusu in ponavadi celo v popolni verziji. Trdil je, da je pri Jade neuporaben, saj bi ji lahko dal samo knjigo, ona pa bi zamahnila s palico in se sama naučila vse uroke v njej.

Tokrat so se učili urok lebdenja, ki pa se ga je Jade naučila že na začetku leta pri posebnih učnih urah z gospodom Collibrijem. Po njegovem mnenju, naj bi bil to celo dober obrambni urok, saj lahko leteči predmet kadarkoli tudi spustiš napadalcu na glavo in mu tako lahko povzročiš tudi pretres možganov. Vse je odvisno od tega, kako težek je ta predmet.

Jade je tako večino lekcije preživela tako, da je gledala v zrak, ali pa pomagala sošolcem, ki so pomoč potrebovali, kot je bila naprimer Lily. Lily so zadnje čase šli slabo od rok predmeti, pri katerih je morala ukrotiti čarovnijo. Na začetku leta ji taki niso delali problemov, zdaj pa nenandoma so, kar Jade ni bilo najbolj jasno.

Po pol ure poskušanja je pero končno trznilo, ko je Lily svojo roko spravila v pravilen položaj. Jade je bila prepričana, da je vzrok njenih težav čudna drža palice, toda ko jo je popravila in še vedno ni delovalo, se je Jade morala zamisliti, saj preprosto ni vedela, zakaj prijateljicino pero preprosto noče poleteti. Bolj, kot se je ura bližala proti koncu, bolj je šlo Lily na jok.

Iz učilnice je šla prva, zanjo pa je šla Marlene, da bi jo potolažila. Jade ji je namenila topel pogled, saj sama preprosto ni znala tolažiti ljudi. Vse kar je po navadi storila je bilo to, da je sedla poleg žalostne osebe in jo objela preko ramen. S svojimi besedami ni znala čarati tako dobro, kot je čarovnijo obvladala s palico.

Tistega večera sta Jade in Remus zapustila dnevno sobo bolj kmalu, saj naj bi bila polna luna prej kot ponavadi. Vstopila sta skozi prehod v steni dnevne sobe kot običajno in se podala po stopnjišču.

"Mi boš dala zapiske, da si vse prepišem?" je vprašal Remus, Jade pa je v odgovor zavila z rjavim in modrim očesom.

"Saj veš, da ne rabiš spraševati! In ja, seveda bom," je prikimala in stopala za svetlobo, ki jo je oddajal razsvetljni konec njene palice.

"Vem, samo vljudno se mi zdi, da vprašam," je zamrmral.

"Ti si preveč vljuden za svoja leta in za svoje dobro. Tako si vljuden, da mi že gre na bruhanje."

"V redu, zdaj pa precej pretiravaš, Jade!" je zarobantil in zavil z očmi.

"Niti ne! Do neznancev ne smeš biti nikoli prijazen? Ti bi vzel bonbone, ki bi ti jih ponudil štiridesetletni moški z belim kombijem, nato pa bi ga vprašal, če bi še on kakšnega!" ga je obtožila mlada čarovnica, Remus pa ni vedel, ali naj se smeji ali ne.

"Naivnost in vljudnost sta pa dve popolnoma različni stvari," se je zasmejal in krenila sta po stopniščih, ki so se tistega dne začuda premikala ravno v skladu z njuno voljo.

"Bla, bla. To je vse isto. Implikacija, iz prve izjave sledi druga."

"Pri implikaciji lahko tudi iz napačne pravilna, naj te opomnim," je učeno zatrdil Remus, Jade pa je igrivo zavila z očmi.

"Pozabljam, da si tudi ti hodil v bunkeljsko šolo. Ampak glavno je, da pri implikaciji iz pravilne izjave ne more slediti nepravilna, torej imam v vsakem primeru prav, ker je moja izjava pravilna," je odgovorila, njen prijatelj pa je le naveličano skomignil s koničastimi rameni.

Ko je Jade zaključila, pa sta nenadoma zaslišala korake, kako skoraj drvijo proti njima. Slišalo se je, kakor da si nekdo obupno prizadeva, da ne bi začel teči.

Spogledala sta se, ko je iz daljave prišel glas: "Jade De'Groove!"

Jade je ugasnila palico in tiho kot mala miška, ki se skriva pred mačko, zašepetala Remusu: "Skrij se, nato pa pojdi do vrbe. Če je kateri od profesorjev, bom tako ali tako hitro opravila. Imam dovolilnico."

Mladi volkodlak je pokimal in ubogajoč svojo prijateljico skoraj stekel stran. Po navadi je resnično ni maral ubogati, ker so bile Jadine ideje vedno bolj v skladu a kršenjem pravil, kot so bila njegova načela. Toda njegovi prijatelji so ga naučili, da tudi najstrožja pravila včasih ne smejo ostati neprekršena.