Jade je obstala na mestu in že je iz svoje platnene borše vzela zmečkan listek bež papirja, na katerem sta bila podpisa Dumbledorja in Mc'Hudurre, ki sta ji dovoljevala, da je lahko ponoči zapustila dnevno sobo svojega doma.

"Glej no glej," je zmajalo z glavo visoko dekle s svetlimi lasmi in črnim obročem v laseh. Jade je lahko opazila zeleno in srebren našitek na njenem puloverju, zraven katetega se je svetila značka predstavnika študentov. V mislih je zavila z očmi, toda vedela je, da mora biti diskretna, da se bo lahko dovolj hitro izmuznila iz te situacije, da lahko pomaga prijatelju.

"Spusti me, imam dovolilnico," je zajamrala in dekletu izročila kos papirja, ki ga je mečkala po rokah.

"Ah, prihrani izgovore za Mc'Hudurro," je siknila in z roko zamahnila, kot da bi bila Jade muha.

"Ampak Mc'Hudurra ve za vse to, pa še mudi se mi!" je ugovarjala mlada čarovnica, medtem ko je najstnica le zmajala z glavo in zavila z očmi.

"Pridi, greva. Razen če hočes dobiti še hujšo kazen," Jade bi ji najraje prisolila klofuto. Ni vedela, kako se naj situaciji izogne, zato je pomislila, da bo verjetno vse najhitreje mimo, če se samo vda in gre nedolžna k profesorici. Saj ji tako ali tako ne bo naredila ničesar.

"Prav, ampak zapravljaš moj, tvoj in profesoričin čas, samo da veš," je zamrmrala mala rjavolaska in začela hoditi v smeri, iz katere je prišla čarovnica.

"Ni zapravljen, če bom kriva zato, da te izključijo iz šole. Kdo pa bo verjel Grindelwaldovemu ščenetu?" je rekla z nesramnim tonom, s kakršnim ni znal govoriti niti Sirius o svoji družini. Jade bi tisti vešči najraje razbila nos. Pa sploh ne z magijo, temveč z golimi pestmi. Verjetno bi jo v običajni situaciji že nekako uročila, toda zdaj je bil Remus odvisen od nje.

Ko sta hodili do kabineta koščene profesorice, je Jade hodila skoraj dva metra pred starejšo dijakinjo, kar ji je šlo še posebej na živce. Obrnila se je nazaj k njej in roke postavila v bok ter jo premerila od glave do pet.

"Pa kaj lahko malo hitreje? Res se mi mudi, ti pa verjetno želiš čim prej videti, kako me vržejo iz šole. Pod pod noge, Suzy," je zagodla in hodila naprej.

"Utihni že, krota mala. In kakšna Suzy, Naricissa sem, ti podgana," je zasikala med zobmi in Jade je samo čakala, da se bo naježila in začela pihati kot mačka, ki ji stopiš na rep. Samo pokazala ji je jezik in dalje sta hodili v smrtni tišini.

Ko sta prišli do pravih vrat, je Narcissa potrkala nanje, mlada čarovnica pa je le prekrižala roke in zavila z očmi, čakajoč na profesorico. Ko je nekaj čaka ni bilo, je svetlolasa predstavnica študentov še enkrat poprijela za trkalo in ga štirikrat udarila ob star les. Lahko sta slišali, da se je nekaj notri začelo premikati.

Po kakšni minuti je izza vrat glavo pomolila čisto skuštrana Mc'Hudurra in Jade se je skoraj zadušila, ko se je poskušala ne zasmejati.

"Ja, prosim?"

"Profesorica, sem Narcissa Black, predstavnica študentov Spolzgada in zalotila sem Jade, kako se plazi po gradu brez dovoljenja," je ponosno zapela in še preden je lahko Jade kaj rekla, jo je Mc'Hudurra s svojim tokrat rahlo zmedenim šolskin glasom začela karati.

"Gospodična De'Groove! Kaj se pa greste, da se mi takole sredi noči-"

"Gospa, vašo dovolilnico imam!" jo je prekinila Jade. Vedela je, da mora k Remusu čim prej. "Petnajsti je! Ob enih naj bi bilo! Mudi se mi!"

Izraz na Mc'Hudurrinem izrazu se je nenadona v celoti spremenil in postal je bolj podoben zaskrbljeni mami.

"Gospodična Black, kaj se vi greste? Gospodična De'Groove ima dovolilnico za nekaj zelo pomembnega," jo je šepetaje nadrla in Jade se je zarežala do ušes, toda predramila jo je profesorica, ko ji je ukazala, naj nemudoma gre.

Jade je stekla. Tekla je po hodnikih, stopniščih in preddverjih, da je lahko čim hitreje prišla do izhoda iz akademije. Tekla je še hitreje in si pot osvetljevala s palico, da se ni spotaknila ob krtine in korenine dreves, ki so študentom vsak dan zasoljevale poti po zelenih travnikih. Spretno je skožila mimo vsake ovire in čas ji je prikrajšalo dejstvo, da je bila vrba že umirjena, za kar je bil kriv Remus, ki je prišel pred njo.

Spustila se je v luknjo in se ustavila, da se je lahko malo nadihala svežega zraka in prišla do sape. Ni imela pretirano kondicije in telovadba ni bila nikoli nekaj, kar ji je bilo v poseben užitek. Ni se rada pretirano naprezala.

Jade je iz misli prebudila lepa bela svetloba, ki ji je osvetlila obraz. Globoko je vdihnila in že je hotela nadaljevati pot v normalnem tempu, misleč, da ima še zagotovo dovolj časa, saj je skoraj celotno pot pretekla.

Toda v kruto resničnost jo je vrnil najbolj grozovit krik, kar jih je kadarkoli slišala.