Svojega prijatelja je izpustila šele, ko je videla, da se mu dlaka počasi redči in kosti krčijo. Ko je vstala, so se ji kolena še kar tresla in počutila se je drobno, kot še nikoli. Remus si je včasih pravil, da je pošast in vedno mu je nasprotovala.

"Zlagaš si nogavice v barvnem redu, lepo te prosim," mu je vedno odkimala v odgovor, toda zdaj je še komaj prepoznala svojega prijatelja. Videla je zver, ki živi z njim in nista se razumeli, čeprav je bila edina, ki jo lahko obvlada.

Ni opazila, da se je z njenim odhodom njen prijatelj prebudil. Nemočno je ležal na tleh in čakal, da polna luna odnese svoje učinke. Iz dna duše je sovražil, kako ga ima pod nadzorom in sovražil je tisti dan, ko so se rumene oči zasvetile pred njegovim oknom.

Tiho je odstopicljala do mize in si slekla pleten jopič, ki je bil zdaj uničen od volkodlakovih krempljev. Ni je slišal, kakšen urok je zašepetala, ko si je privihala rokav kratke majice in uperila svojo palico na ramo. Sedla je na stol in izpraznila vsebino svoje torbe na mizo. Vedno je imela s sabo prvo pomoč in nekaj zdravilnih pripravkov za vsak primer, čeprav je upala, da jih nikoli ne bo treba uporabiti. Tisti dan se je to spremenilo. Ko je sedela poleg svojega prijatelja je videla, da ima po telesu precej ran. Ni ji bilo čistp jasno, kako je nekatere dobil v tako kratkem času, ampak vedela je, da jih mora očistiti in poskušati preprečiti brazgotine.

"O-oprosti," je zaslišala hripav glas prijatelja in opazila je, da se je zbudil. Lahko je videla kri in modrice, ki so prekrivale njegovo bledo telo, ko je vsa dlaka izginila. Samo odkimala je v odgovor in se žalostno nasmehnila.

"Ne utrujaj se še zdaj z opravičevanjem, sploh ni bila tvoja krivda. Morala bi ji pobegniti," je odgovorila, Remus pa je ostal tiho. Roke so se mu še zmeraj tresle kot šiba na vodi, ko se je poskušal postaviti na komolce.

Zmajala je z glavo in vdihnila s tresljaji: "Ostani kjer si, prav." Stopila je do omare in iz nje povlekla veliko škrlatno odejo. Otresla jo je, da se je znebila nekaj prahu, nato pa jo podala čarovniku. On je opazil, da jo je strah in nalezel se je vse živčnosti. Ali noče, da se ji približa? Ga Jade, zdaj ko je videla, kaj je v resnici, sovraži? Kaj, če mu ne bo hotela več pomagati in bo moral vsak mesec spet čez to? Ni hotel pomisliti na to, ampak zdelo se mu je, da se mu bo glava od misli razpočila.

Sprejel je odejo in se ogrnil, Jade pa je iz mize vzela zdravila in pripomočke in jih prinesla k svojemu prijatelju. Sklonil je glavo in zamrmral: "Pojdi v dom, bom že šel k madam Pomfrey, samo naj se malo spočijem."

Jade ni rekla nič, le tiho je sedla pred njega in mu tiho rekla: "Odgrni se."
Ubogal jo je brez besed, med njima je vladala tišina, ko je Jade začela čistiti njegove rane. Najprej se je lotila tiste, ki se je raztezala od njegove rame, pa do prsi in sploh še ji ni sanjalo, kako jo je dobil.

Tišino je občasno prekinil tih stok, ki ga je izpustil Remus, ob stiku razkužila s svojo rano. Mlada čarovnica je vsakokrat, ko se je to zgodilo, zašepetala tih in komaj opazen 'oprosti'. Opazil je, da pripira oči zaradi šibke rumene svetlobe, ki so jo oddajale rjaste svetilke, zato je osvetlil konec svoje palice.

Končala je po dobrih dvajsetih minutah, pa še to zaradi tega, ker jo je prijatelj prepričal, da tistih manjših ran ni treba razkužiti. Toda nerodno vzdušje med njima, se je še vedno zdelo nepopravljivo. Ko sta se po rovu odpravila nazaj, se je Jade vsak razpadajoč kamen v steni zdel zanimiv, ker ni mogla pogledati Remusu v oči, saj ga je vendarle izdala. Lahko bi pobegnila Narcisi in samo tekla.

"Oprosti," je rekla s tihim glasom, tako tihim, da je skoraj mejil na šepetanje in če hodnik ne bi bil votel in tišina v njem smrtna, je volkodlak zagotovo ne bi slišal.

"Jade, ne opravičuj se," je zamrmral in jo s tistimi jantarnimi očmi pogledal. Mlada čarovnica bi prisegla, da so pod svetlobo videti zlate. "Ni bila tvoja krivda. Samo najboljše si hotela," je zatrdil, ona pa je nejeverno skomignila z rameni.

"Vem, ampak Naricisi bi lahko zbežala, ko me je ustavila. Kaj bi pa naredila? Stavim, da me ne bi lovila. Verjetno bi šla do Mc'Huddre ali pa katerega drugega profesorja ter me zatožila k njemu, on pa bi ji povedal, da je moja dovolilnica čisto verodostojna," je razložila in pogledala stran.

"Ne sekiraj se, saj sem preživel. In prišla si tako hitro kot si lahko," je zatrdil deček z nasmehom.

"Ampak nove brazgotine imaš-"

"Merlinove spodnjice, Jade! Moja popolna koža je zdaj uničena," se je zasmejal Remus, toda vokularka je v njegovem glasu vseeno začutila prikrito kapljico žalosti. Morda celo več, kot pa le kapljico. Veliko več.

Počasi sta se bližala koncu tunela, ko se je Remus naenkrat ustavil. "Slišim nekoga, ki govori. Malo bolj stran od tu," je zašepetal in Jade ga je nejeverno pogledala.

"Mogoče Hagrid govori v spanju?"

"Ne hecam se, resno mislim!" je rekel in odkimal z glavo. "Dva sta, vsaj tako mislim. Mogoče več. In ne tako daleč, kot je Hagridova koča. Mnogo bliže," je zašepetal.

"Jaz ničesar ne slišim," je skomignila Jade in sama pri sebi sklenila, da je njen prijatelj najbrž le paranoičnen.

"Ena od prednosti volkodlaka je, da lahko slišim boljše kakor ostali čarovniki, ali pa slabost. Zato tolikokrat spim v dnevni sobi. Sirius govori v spanju pa me vedno zbudi," je povedal in prijel Jade pod komolcem, ko je želela nadaljevati pot.

"Ne bi si mislila, da Sirius govori v spanju," mu je povedala in vseeno obstala. "Prej James."

Remus je le skomignil z rameni. Stvari, ki jih je Sirius govoril, so bile grozne in ni vedel, če je prav, da jih pove prijateljici.

Jade se je naslonila na steno, ko se je njen zaspani izraz na obrazu spremenil v mežiku očesa. Široko je razprla oči, da so njene beločnice skoraj dvakrat povečale in pogledala čarovnika.

"Tudi jaz jih slišim."