Hi :wave:!
Preden začnemo z zgodbo, bi se vama radi zahvalili, da berete najino zgodbo :hugging:. Zdaj pa pojdimo na peti in šesti del.

5. Del
Takoj po zajtrku sem zopet šla na palubo. Še kar me je bilo sram, da sem se zaletela v tistega fanta in mislim, da bo kratek oddih na palubo pravi balzam.
"Si ti tisto deklo od sinoči, ki si se zaletela vame," sem nenadoma slišala za menoj. Bilo me je sram bolj kot kadarkoli, zato sem ostala kar tiho.
"Saj je v redu. Sama nesreča je bila, ni ti treba biti sram," je povedal in začutila sem olajšanje in se obrnila proti njemu.
"Jaz sem Romeo, mimogrede," se je predstavil in segla sva si v roke.
"Jaz sem Rose," sem se predstavila nazaj.
"In iz kje si," je vprašal.
"New York. Ti," sem vprašala.
"Jaz sem iz Ottawe," je odgovoril.
"In zakaj potuješ v Trst," sem vprašala.
"Moja starša bosta razširila posel. Kaj pa ti," je odgovoril.
"Sorodnike imam v Trstu. Ampak na žalost bom morala pustiti univerzo v New Yorku za nekaj časa," sem odgovorila.
"Kaj pa študiraš," je vprašal.
"Zgodovino. Zelo me zanima. Pred nekaj leti sem naredila raziskavo o zgodovini moje družine. Odkrila sem, da sem potomka britanskih kolonizatorjev," sem odgovorila.
"Zanimivo. Jaz pa sem študiral v Ottawi, zdaj pa bom moral iti v Rim nadaljevati študij," je povedal.
"In kaj študiraš," sem vprašala.
"Tehnologijo. Zanima me, kako stvari delujejo. Sem pa tudi ljubitelj morja," je odgovoril.
"Potem mi lahko odgovoriš na nekaj. Zakaj se je Titanik potopil pred nekaj meseci? Govorili so, da je nepotopljiv," sem vprašala.
"To je laž. Zgrajen je iz železa, ki se lahko potopi. S tem so le železa privabiti ljudi, ki tega niso vedeli. Mimogrede, sponka ti bo padla z las," mi je povedal.
Vzela sem sponko in jo dala ven iz mojih las in si popravila svoje svetle rahlo kodraste lase.
"Zakaj si bila sploh včeraj jezna," me je vprašal.
"Oh, nič ni," sem odgovorila.

6. Del
Čeprav se je videlo, da mi ni verjel me je pustil pri miru in povabil v svojo sobo. Za enkrat se mi je zdel kot prijazen fant zato sem privolila. Hodila sva po dolgem z zlatom okrašenim hodnikom dokler nisva prišla na cilj. Njegova soba je bila na popolnoma drugi strani ladje kot moja. Imela je rumene zidove na katerih so visele prekrasne slike. Imel je ogromno zakonsko posteljo in na nočni omarici škatlo polno nakita. "Počuti se kot doma", mi je s sladkim glasom rekel. Usedla sva se na njegovo posteljo in se dolgo časa pogovarjala. Izkazalo se je da imava veliko skupnega. Čas z njim je tekel res hitro. Čez nekaj minut pa sem se malo ozrla po tleh tam je ležal majhen listek na katerem je pisalo:" Vozovnica za ladjo Cassandra pripada Romeu Jacksonu Montaqueu". V tistem trenutku se je cel svet zavrtel pred mojimi očmi. Od vseh Romeov na tem svetu je to moral biti sin družine Montaque s katero je moja družina v smrtnem sporu. Naslednje kar sem storila hudo obžalujem in sicer Romeu sem rekla:" Ti izdajalec" in ga udarila po licu. V solzah sem tekla in se nisem ozirala nazaj. Za seboj sem slišala krike Romea, ki ni vedel kaj se je zgodilo. Na posled me je le ujel na robu palube."Kaj je narobe kaj sem naredil, prosim povej mi!". Videla sem da nisem imela izbire in sem s hlipavim glasom izdavila: "Ime mi je Rose, Rose Juliette Dawson". Romeo v tem trenutku ni potreboval nadaljne razlage in mi le rekel:" Kaj me briga če me cela družina zasovraži. Spor je neumen in nisi ti kriva zanj. Si najboljša stvar,ki se mi je kadar koli zgodila v življenju. Rad te imam Rose in resen sem."