Ogenj je šelestel v toplih oranžnih plamenih. Ni se premaknil s palic položenih na tla ali izven kroga velikih kamnov. Veter ga je spreminjal v različne oblike, ki so bile podobne majhni ognjeni plesalki. Plesalka je izvajala stoje, premete in se vrtela na mestu. Tako lahkotno, tako enostavno in brez pretiranega truda. Lahko je naredila svetoven trik, ki se ji je vedno posrečil, in ga ponovila že naslednjo sekundo. Vsakič, ko je veter obrnil smer, se je izkazala v novih trikih, ki so bili še elegantnejši in vredni pohvale.

Rahlo je stresla glavo in ko se je ponovno zazrla v ogenj, ni videla ognjene plesalke. Bil je le ogenj, ki jo je grel in nudil toliko svetlobe, da je osvetljeval majhno jaso. Fleurdesio je plesalka spominjala na Luno. Bila je polna neporabljive energije in se zavedala lastnih moči. Lahko je plesala in poskakovala v ognju brez opeklin. Dobro se je spomnila njenega smešnega načina govorjenja, med katerim je krilila z rokami in včasih govorila prehitro, da bi jo razumela. Uporabljala je smešne besede in si včasih izmislila kakšno novo z zanimivim pomenom. *i* Ognjenovica *i* je bila velika sveča, ki je zadišala po ognju, ko si jo prižgal. Nihče ni verjel, da ima ogenj poseben vonj, dokler ni poduhal tiste sveče. Dišala je božanjsko in princesa se je spomnila, kako so Lunine roke drhtele ob tem vonju. Povedala ji je, da so bile željne uporabe magije. Takrat se je to princesi zdelo zabavno, a ko je o tem razmišljala zdaj, jo je zabolelo v srcu.

Sovražila je knjige, ki so Lunino smrt zapisale z besedami, ki sploh niso ustrezale temu, kar se je zgodilo. Pisale so o kruti in samovšečni Luni, ki je želela z magijo prevladati nad kraljestvom in se med tem ponesrečila. O tem, kako se je Luna zavedala, da ima najmogočnejšo človeško magijo, s katero bi uničila svojo sestro Leoley in sama postala kraljica. Kje so dobili te podatke? Fleurdesia je bila prepričana, da tisti, ki so zapisali takšne knjige, niso poznali prave Lune. Tiste, ki jo je poznala Fleurdesia, tiste, ki nikoli ni želela biti kraljica, saj se ni poročila in ni imela otrok. Bila je samo svoja kraljica in njeni otroci so bili zvezde na nebu in iskre v ognju.

"Ste v redu?" je zaslišala Calipssin glas in se zbudila iz transa. Očitno je dalj časa strmela v plemene in bila je prepričana, da je večkrat globoko zavzdihnila ali celo jezno prhnila.

"Ja, sem. Hvala."

Pred kako uro so se ustavili, da bi posedeli ob ognju in pojedli večerjo. Imeli so še nekaj krompirja, ki bi lahko bil dober, a so ga prekuhali in je bil zato podoben krompirjevi kaši. Fleurdesia ga je pojedla, za kar ji je bilo kasneje žal, saj jo je začelo rahlo zvijati v trebuhu. Vojak je dokončal, kar je ostalo in sedel v tišini.

Fleurdesia se je obrnila k njemu. "Ne bomo nadaljevali?"

"Danes ne." Njegov glas je bil počasen in hripav. "Vsaj eno noč bi rad spal."

Pokimala je. "Ampak rekli ste, da je ponoči nevarno ostati na enem mestu."

"Ja," je rekel in zavzdihnil. "Morali bi nadaljevati. A če mi vi, princesa, dovolite, da se danes naspim, bi vam bil res hvaležen."

"Mislim..." Ni vedela, kaj naj reče. Vojak se ji je smilil, saj je spal le med dnevom in še to zelo redko, saj je moral poskrbeti za princesino varnost.

"Rad bi omenil, da imate tudi angela," je dodal vojak in pogledal stran. Calipsso je bila Varuhinja. Če je lahko varovala princeso, zakaj ne bi mogla tudi vojaka?

"Res je." Pogledala je Calipsso. Angeli so spali zelo malo in bila je prepričana, da se ne bo odločila zaspati prav nocoj. "Potem pa ostanimo čez noč."

"Hvala vam, princesa."

Nekaj časa so sedeli v tišini in ni bilo videti, da bi se vojak pripravljal na spanje. Sedel je na skali in brez besed opazoval ogenj. Morda je v njem videl plesalko, ki je izvajala trike. Morda je v njem zagledal nekoga drugega. Ali pa je le videl oranžne plamene, ki so ga greli skozi noč.

"Kako vam je pravzaprav ime?" je vprašala Fleurdesia. Želela je začeti pogovor in imela je kopico vprašanj, ki bi jih lahko postavila.

"Že dolgo ga ni nihče uporabil."

"Kako to?"

"Ko si enkrat vojak v kraljičini vojski, ti postanejo pomembne marsikatere stvari, in ime ni med njimi."

"Se spomnite svojega imena?"

Pokimal je in pogledal v tla. "Grazzyd.. Ne smejte se, prosim."

Fleurdesia se je rahlo nasmehnila. "Lepo ime je. Zakaj bi se mu smejala?"

"Oh, princesa, bolje ne vedeti. Včasih ima kaj prevelik pomen in si ga ne moreš izbrisati iz glave, ko ga izveš. Tako je z mojim imenom."

"Rada bi ga vedela."

"Verjemite, ne bi." Zdelo se ji je, da se je nasmehnil. "Lahko pa vam povem, kakšen pomen ima vaše ime."

Z zanimanjem je dvignila glavo in ga pogledala. "Res?"

"Z veseljem."

"Nisem si mislila, da ima vsako ime pomen. Torej bi lahko določili pomen komurkoli?

"Ne le človeku. Vsakemu bitju." Vrnil ji je pogled in ji pomežiknil. "Vam povem?"

"Prosim!"

Zakašljal je in se vzravnal na skali. Dvignil je roko in zamahnil z njo. Fleurdesia je mislila, da bo uporabil magijo, a je le nadaljeval z enakomernim nihanjem dlani v zraku. Zmedeno je nagnila glavo na stran. Vojak jo je pogledal in se zasmejal. "Želite izvedeti na običajen ali poseben način?"

"Imam izbiro?" Obraz ji je zažarel z nasmehom. Počutila se je kot majhna deklica, katere želje so bile le sladke dobrote in lepe igrače.

"Seveda," je odgovoril in v njegovem glasu je bila sprememba tona. Takrat se je Fleurdesia zavedala, kaj bo sledilo. Zapel bo.

"Posebno bi, prosim."

Grazzyd je še štirikrat zamahnil z roko, zajel sapo in po gozdni jasi se je razlegel sicer tih in globok, a zelo lep pevski glas:

*i* "Ko sonce vstane nad hribom nocoj, *i*
*i* zelena se trata lepo zavrti, *i*
*i* završijo se rože barvite s teboj, *i*
*i* pomlad ti v magiji krasno zažari. *i*

*i* Zaupanja polna obljuba je vsaka, *i*
*i* iz ust lahkotno prileti kakor ptič, *i*
*i* vsak videl usodo tvojo bo, kak' koraka, *i*
*i* s temino obdan bo človeški mladič." *i*

Zaploskala je in se zasmejala. Med petjem so okoli Grazzyda letele drobne svetleče oranžne iskrice, za katere je bila prepričana, da so bili delci njegove magije. Bila je tako očarana nad njegovim glasom, da je skoraj pozabila na besede v pesmi. A ko jih je enkrat slišala, je čutila, kako ji je nasmeh začel upadati. Prisilno ga je obdržala, saj ni želela vojaku dati misliti, da ni navdušena. Nekaj v besedilu jo je zmotilo. Slišalo se je kot napoved. A vedela je, da nihče nima sposobnosti napovedovati prihodnosti.

Vojak je sedel nazaj na svojo skalo in se obrnil k njej. "Kaj si mislite?"

"Čudovito je. Hvala vam."

"Hvala *i* vam, *i* princesa. Že mesece nisem zapel pomenskih pesmi."

Nasmehnila se je, a se ni znala obdržati, da ne bi vprašala: "Kako veste, da je pomen resničen?"

"Ne morem vam obljubiti, da je. Lahko vam le zagotovim, da so bile vse pesmi do zdaj pravilne."

"Torej se je vaša napoved vedno uresničila?"

Vrnil ji je zmeden pogled. "Napoved?"

"M-mislim pomen vaše pesmi. So se vedno zgodile stvari, ki jih zapojete?"

"To, kar vam bom zdaj rekel, bo zvenelo čudno. Pomen ima več pomenov. Morda ste v pesmi slišali nekaj, kar vam daje vtis, ki vam ne ustreza najbolj. A ne pustite se preslepiti."

Spet se je prisilno nasmehnila. Ni bilo vljudno, kako ga je toliko spraševala, a želela se je prepričati. "Kako ste si lahko izmislili to pesem? Ta melodija, besedilo... Ste že dlje časa razmišljali o njej?"

"Sploh ne. Prišla je in odšla v trenutku, ko sem zaprl usta."

Pokimala je. Bila je vesela za pomensko pesem. Nikoli ne bi niti pomislila, da ima njeno ime pomen. *i* Fleurdesia. *i* Mati ji je sicer povedala, da *i* fleur *i* pomeni roža, kar ji je bilo všeč. Ljubila je pomlad. Ljubila je naravo in pisane rože in občutek brstenja magije v njej, ko jih je poduhala. Pogrešala je cvetočo pomlad. A pomen njenega celotnega imena jo je strašil. *i* '...s temino obdan bo človeški mladič.' *i* Morala je biti napoved. Ni pa bila prepričana, če lahko vojaku sploh verjame. Bil je dober pevec in dobri pevci so si lahko pesem izmislili v trenutku. Vse je bilo lahko izmišljeno. *i* Upam, *i* je pomislila.