hej :))
preden začnem, bi le omenila enepar zadevic, za katere se mi zdi, da jih moram pojasniti. kot opažate, govorim o dveh dogajanjih (tudi o tretjem, tistim z vilini, ampak zdaj še ni toliko pomemben, zato sem ga malo dala na stran) in sicer Fleurdesiino potovanje in vse v tisti vasi z obzidjem. odločila sem se, da bom Fleurdesiino pot maaalcee skrajšala in ne bom toliko dolgovezila o ničemer, kar nima nekega vpliva na vsebino. rada bi prišla na zanimive dele. če bi pisala za čisto vsaki dan ali teden potovanja, bi bilo dolgo pomojem vsaj 100 strani, ne kaj govorim, veliko več, kar bi mi bilo ful všeč, ampak raje tole zgodbico skrajšam za pil in dodajam dolgočasne dele za sebe kasneje. zato bo velikokrat pisalo: po mesecu dni ali teden kasneje bla bla.
za dogajanje v vasi pa bom tudi dala ven nepomembne dogodke, ampak bo vseeno potekalo skoraj vsaki dan ali vsak teden. kar pa pride do zaključka, da se čas ne sklada v obeh dogajanjih. naj vas to prosim ne moti in se bom potrudila, da bi vseeno spravila vse v enak čas.
btw smo že na 20. delu!!
hvala ;)


V noči se je na črnem nebu svetlikalo na miljone oddaljenih zvezd. Rahlo so utripale kot drobne žareče oči in včasih se je katera odločila zapustiti ostale ter padla z neba. Na videz je bilo očarljivo in prava sreča noči, saj je vsaka padla zvezda pomenila željo. A za družine zvezd, ki so tisočletja skupaj svetile na nočnem nebu, je to pomenilo večno ločitev. Zvezda se ne bo nikdar vrnila in nikdar ne bo njej enaki, ki bi se smehljala ostalim. Vsaka je bila edinstvena, zato so bile izgube srce parajoče. Zvezde niso mogle jokati, a morda so ob vsaki padli zvezdi utripale blažje.

Zvezde so doživele smrt in za vedno zapustile nebo. A med njimi je bila ena, ki pravzaprav ni bila zvezda. Njihova mati, ki nikoli ni zapustila neba in je vsako noč pazila nanje, ki so bili njeni otroci. Luna. Najmogočnejša in najlepša, z večnim življenjem ter skrivnostnim sijajem. S srebrnimi kraterji, v katerih je vsak videl podobo, je bila strahospoštovana.

Vsako noč pa se je na nebo le vrnila ena izmed zvezd. Bila je izgubljena in večno izgnana iz svojega doma, a se je kljub temu vračala na nebo in poletela med ostalimi. Bila je kot peresce v zraku, ptica v vetru, riba v reki. Z dolgimi belimi krili, ki so jo z enim zamahom ponesla prek obširnega neba. Z njih ni nikoli odpadlo perje, kot je odpadalo pticam pevkam in kot je volkovom odpadala dlaka, temveč je večno ostalo del krila. Le eno pero tega bitja bi bila največja sreča, kar bi si jo človek lahko zaželel. Bilo bi vrednejše od vsega zlata kraljestva ali celo gradu. Ni bilo le nebeški dar, tako kot so ljudje mislili, saj se niso zavedali, da bogastvo prinaša odkupnino. Bila je snov, s katero bi čarovniki lahko skuhali nepremagljive napoje in magijo zlorabili na nevaren in krut način. Le eno perje bi bilo dovolj za uporabo črne magije.

Perje na srečo ni moglo odpasti. Nihče si ga ni mogel izboriti ali ga izpuliti. Da bi se perje ločilo od telesa, bi moral ukazati njegov lastnik. Angel.

Calipsso je z vsakim zamahom kril čutila močnejše pritiskanje ob njene prsi. Imela je občutek, da njena oblačila postajajo vedno tesnejša in ji vsako sekundo omogočajo manj svobode dihanja. Navidezna utež je pritiskala ob njen prsni koš in jo dušila. Prijela je za črno usnjeno jopico in si jo zrahljala. Ni pomagalo. Poskusila je globoko vdihniti, a je s tem povzročila, da je izgubila smer letenja in za trenutek spremenila višino. Bolelo je. In čeprav je bila angel in ni čutila temperatur, ji je po čelu stekel pot.

Z dlanjo je obrisala potne kapljice in zaprla oči. Tudi z zaprtimi očmi so ji zvezde svetile tako močno, da jo je bolelo v glavi. Spet jih je odprla in poletela v smer, od koder je prišla, da ne bi zatavala predaleč. Z obratom jo je bolečina za trenutek zapustila, a se prav kmalu vrnila.

Takrat pa se ji je utrnilo. Tesnoba ni prihajala iz njenega telesa, kakor je mislila. Le zavedla jo je, da bi trpela dalj časa in se je poskušala znebiti. S tem je izgubljala energijo. Krivo pa je bilo nebo.

Ko so jo angeli pred slabim mesecem dni izgnali iz Nebes, je mislila, da ne bo preživela v človeškem svetu. A s časom je pozabila. Kljub temu pa so Nebesa nanjo pritiskala vedno močneje in dobivala je slabo vest za svoja dejanja.

Ozrla se je navzgor, kar ji je v glavo poslalo oster nož bolečine. Zastokala je, a ni umaknila pogleda. Zvezde so ji žgale oči in jo poskušale oslepiti. Črno nebo je pritiskalo nanjo kot večtonska ovira. Krila so ji začela omahovati, a se ni ozirala na njih, temveč le močneje zamahovala. *i* Ne bom se pustila. Ne spet. *i* Roke je stegnila nad sabo in se pognala višje.

Presekal jo je bel svetlobni žarek in jo pustil pasti.

*i* Obležala je na belih kristalnih tleh in s široko odprtimi očmi zrla v oslepujočo svetlobo. Okoli nje se je gostila bela meglica, ki ji je zakrivala telo. Bila je brez oblačil in pod stopali čutila prijetna tla, ki so prilagojevala obliko ob vsakem njenem premiku. Krila je imela zložena na hrbtu. Na mestu je obležala nekaj minut, dokler ni zaslišala znanega glasu. *i*

*i* "Vrnila si se." *i*

*i* Beli žarki so upadli in ji razjasnili pogled. Pred sabo je lahko v nekaj minutah videla neskončna kristalna tla, katerim oko ni videlo konca. Na njih je nekaj metrov stran stala velika bela ploščad, na katero so vodile elegantne stopnice z belo preprogo, na kateri so rasli majhni a ostri kristali. Na vrhu ni bilo drugega kot kopica meglice, ki se je vrtinčila okoli petih postav, ki so mrko stale z visoko dvignjenimi glavami. *i*

*i* Počasi je vstala in razprla krila. Z njimi je dvakrat počasi zamahnila in ni več čutila bolečine. Zamah kril je bil pozdrav, ki so ga uporabljali angeli. *i*

*i* "Kaj je vzrok za tvojo vrnitev?" je angel ponovil vprašanje. Bil je zelo visok in nosil elegantno frizuro s kitami, ki so mu segale do pasu. V laseh je imel srebrne okraske, ki so spominjali na bele kristale, ki so rasli na beli preprogi. Stopil je do konca ploščadi, a Calipsso ni pogledal. Strmel je nekam v daljavo, v brezkončno obširje Nebes. *i*

*i* Calipsso je odprla usta, a ni našla besed. Ni bila prepričana, kaj je bil razlog, da je prišla sem, kjer ni bila več sprejeta. *i*

*i* "Ti prejšnji obisk ni bil dovolj?" je rekel angel in v njegovem glasu je Calipsso slišala jezo. *i*

*i* "Bil je dovolj, valmizyr," je rekla. Valmizyr je bil naziv angelov, tako kot je bil v človeškem svetu gospod. *i*

*i* "Zakaj si torej tukaj in kršiš pravila Nebes?" *i*

*i* Rahlo je zajela sapo, a ni spustila glave. Vzravnano je gledala na dolgo ploščad, na kateri so bili poleg visokega angela še štirje, ki so jo le vzvišeno in brez čustev opazovali. "Mislim, da je nekaj narobe z mano, vamlizyr." *i*

*i* "Tako torej." Ni zvenel zanimano, a kdaj so angeli sploh zveneli tako? *i*

*i* "D-da. Čutim mrzlico in obdaja me čuden občutek." *i*

*i* Dvignil je obrv. "Povej, kaj si čutila," je ukazal. *i*

*i* "To čutim ves čas. Nad sabo čutim slabo magijo, ki mi povzroča občutek mrzlice in vročine. Včasih tudi bolečino. Ne vem, kaj je vzrok, a se bojim, da ..." Ni želela spregovoriti. Ni marala spregovoriti takih besed. *i*

*i* "Da...?" *i*

*i* Trdno je pogoltnila. "Lahko bi šlo za... za črno magijo."

*i* Čeprav je besedo izustila zelo tiho in je mislila, da jo bo morala ponoviti, saj se ji je tresel glas, so jo angeli dobro slišali. Visok angel se je končno obrnil k njej in jo pogledal naravnost v oči. Ostali štirje so trznili in stopili nekaj korakov naprej, kot da ne bi verjeli njenim besedam. *i*

*i* "Ali si ... sem slišal prav?" je rekel in se obrnil k ostalim, ki so ga šokirano pogledali in zmedeno odkimavali. Ko so se njegove oči staknile s Calipssinimi, je v njih videla nekaj, česar ne bi smela. Strah. Pokimala je. Ni se mogla spopasti z žarečimi očmi, ki so ji zrle naravnost v dušo, zato je sklonila glavo. *i*

*i* "Ni mogoče," je dahnil angel v ozadju. Bila je manjša od drugih in s krajšimi lasmi, ki so ji počivali na ramenih. "Že dolgo ni bila uporabljena." *i*

*i* "Že stoletja," je dodal angel zraven nje. *i*

*i* Nekaj minut so se pogovorjali v zelo hitrih besedah, ki jih Calipsso ni ujela. Opazovala jih je in se spomnila na Fleurdesio. Zaskrbelo jo je in čeprav je čas v Nebesih potekal drugače kot v človeškem svetu, se je morala vrniti. Ne bi si smela dovoliti letenja. Čeprav so nadaljevali pot in je princeso stražil vojak, je bilo njeno mesto ob njeni strani. Lahko da se ji je kaj zgodilo. Skrbelo jo je vedno bolj. Čutila je udarjanje srca v prsih. *i*

*i* Končno so se obrnili k njej. Bili so zelo resnih obrazov in poznala je ta žar, ki so ga oddajali. *i*

*i* "Odločili smo se," je rekel glavni angel. Pogledal je ostale, ki so mu pokimali. "Angelov ne bomo več spuščali v človeški svet." *i*

*i* Potrebovala je sekundo, da je premlela njegove besede. Potem jo je novica zadela in zmrazilo jo je še toliko bolj. Odprla je usta, da bi ugovarjala, a prvo se je morala prepričati, če je prav razumela. "To pomeni ..." *i*

*i* "Da se ne boš vrnila." Barva ji je izginila z obraza. "Ostala boš v Nebesih tako kot ostali angeli. Varuhi bodo ukinjeni." Stopila je korak nazaj in pogledala stran. "Odločili smo se: ne bomo se več obremenjevali s človeškim svetom." *i*

*i* Angel, ki je stal poleg glavnega angela je zakašljal. "O tem se bomo sicer še pogovorili na sestanku," je rekel in ostali so pokimali, "a tako najverjetneje bo." *i*

*i* Calipsso ni vedela, kako bi odreagirala. Ni poznala svojih čustev. Je bila to... žalost? Ji je bilo dejansko mar? Bila je angel. Ni je moglo skrbeti za ljudi. Ni je smelo. *i*

*i* "Prosta si," je odločil glavni angel. "Ne vidimo smisla v kazni. In ne bomo se vključevali v svet tistih bitij, ki so ustvarili črno magijo in z njo presegli angelsko magijo. Kmalu bo njihov svet uničen in mi tega ne bomo spreminjali. Sami bodo povzročili lastno smrt. Črna magija je preseg vsega. Ko enkrat pride to tega, ni poti nazaj in mi ne bomo žrtvovali angelov, da bi spremnili njihov svet." *i*

*i* Padla je na tla in čutila njihove poglede na sebi. Ni mogla vstati. Čutila je bolečino, a bila je nekaj novega, nekaj, česar ni doživela še nikoli prej. Čutila jo je v srcu, v duši, pravzaprav povsod. "Prosim," je rekla in jih pogledala. *i*

*i* Spogledali so se in ji vrnili zmedene poglede. *i*

*i* "Rada bi ostala Varuhinja," je rekla in se počasi pobrala s tal. *i*

*i* "In ostala v tistem zakletem svetu?" *i*

*i* "Prosim. Pustite me iti." *i*

*i* "Prosiš za lastno smrt. Sama si začutila črno magijo, pa se te sploh ni dotaknila. Predstavljaj si, kaj bi naredila tvojemu telesu, če bi se spopadla z njo." *i*

*i* Ni želela razmišljati o tem. Želela je le... Kaj je sploh želela? *i*

*i* "Odločeno je. Zdaj lahko greš." Obrnili so se stran in dva sta dvignila roke v zrak. Iz njunih dlani so se pognale komaj opazne iskre magije. Dogajalo se je. Zapirali so Nebesa. Za vedno. *i*

*i* Razprla je krila in se pognala proti njim. *i* Kaj počneš? *i* se je vprašala. Ni vedela odgovora. A ni želela ostati tukaj. To ni bil njen dom. Angeli niso bili njena družina. Ne bi prenesla tisočletij življenja z njimi v belih Nebesih. Želela je ... njo. *i*

*i* Zaletela se je v angela, ki sta zapirala Nebesna vrata, in ju podrla na tla. Vsi so se obrnili k njej in vedela je, da bo dočakala smrt, če ne bo bila dovolj hitra. Zavrtela se je in izrekla urok, ki jo je ponesel iz Nebes *i* v mrzlo in temačno noč med zvezdami.

Veter ji je zapihal v obraz in spet je čutila neznosno bolečino v glavi. Ni imela moči, da bi razprla krila, lahko je pa odprla oči. Ni vedela, kje je. Ni vedela, kam bo padla in če bo preživela padec.

*i* To je to, *i* si je rekla. Zdaj je bila ujeta v človeškem svetu, sama med ljudmi in magijo, ki nikoli ne bi smela biti ustvarjena. Morda jo bo ubila in se ne bo vrnila v Nebesa, temveč se večno prepustila temini. A ne bo dopustila, da se bi črna magija le dotaknila princese. Bila je njena Varuhinja. In bilo ji je mar za ta svet.

Njena zadnja misel preden je izgubila zavest je bila: *i* Fleurdesia. *i*