Stopala sem po zasneženi cesti, ter gazila po snegu. Okoli sebe sem imela zavit šal, na glavi kapo, na rokah pa rokavice. Opazovala sem zasnežena gola drevesa in po naključju opazila, da so smo dobili nove sosede. Hiša se je že nekaj časa prodajala, a zdaj jo je končno nekdo kupil. Komaj si jo opazil saj so se njene bele stene čisto ujemale z snegom, le rjava streha se je nekoliko hitreje opazila. Poleg nje se je razprostiral rahel spust navzdol, ki je bil čisto zasnežen s snegom, Na njem pa se je spuščala majhna punčka. Ne daleč stran od nje sem videla klopco na kateri je sedel fant mojih let. »Pazi se Klara!« Je zavpil fant, vendar punčka se je že spustila po hribu. Vedno hitreje se je spuščala z njimi ter se bližala cesti, ob kateri sem hodila jaz. Zagledala sem avto, ki se je zelo hitro vozil po cesti. Ko je deklica na sankah bila že skoraj na cesti sem se zavedala kaj se zdajle lahko zgodi. Fant je že letel za njo ter vpil: »Klara, ustavi se! Klara!« Vendar ga je preslišala ter imela le še meter do ceste. Stekla sem do tja ter se vrgla pred sanke. Hitro sem stegnila roke proti lesenim sankam ter jih prijela. Sanke so naredile krog okoli mene z mano vred, jaz pa sem zatem padla v sneg. Edino kar sem slišala je bilo živčno dihanje deklice in avta, ki se je na srečo peljal mimo naju. Čutila sem malo ceste pod nama zato sem se hitro umaknila čim bolj stran. Zdaj je pred mano stal tudi fant katerega sem videla na vrhu hriba. »Rešila si jo! Kako se vam lahko zahvalim?« Je vprašal fant ter mi ponudil roko, da bi se lahko vstala. Okoli je imel zavit zelen šal, ter modre rokavice in kapo, tako, da sem komaj videla njegove rjave lase. »Za začetek se lahko predstaviš fant v modri kapi... In seveda tudi tale deklica.« Sem rekla ter si počistila sneg iz mojih las. Naenkrat me je postalo zelo sram kar sem rekla, srce pa mi je zagotovo razbijalo vsaj 120 utripov na minuto. »Jaz sem Miha, to pa je Klara. Vstopi v našo hišo, pridi.« Nasmehnila sem se ter začela hoditi proti hiši. Takoj, ko so se odprla vrata sem videla pravo zimsko vzdušje. Povsod so bile lučke ter božična dekoracija. »Zelo lepo stanovanje imate, kar voha se božič.«
»Pridi za mizo.« Je rekel ter pokazal na ogromno mizo za šest ljudi. Prikimala sem ter se usedla na zelo udoben stol. V vsem tem času sem ugotovila, da punca ni prišla z nama v hišo. »Boš čaj?« Me je prijazno vprašal Miha. Zagledala sem se v njegove zelene oči ter se nasmehnila. »Ne, hvala. Ne morem ostati dolgo, jutri odidem v Egipt.« Začudeno me je pogledal ter se namrščil. Ni mu bilo všeč, da odhajam. »Zakaj?...«
»Miha!« Se je zaslišalo na stopnicah. »Miha... Oh, zdravo, kdo pa si ti?« Takoj sem ugotovila, da je to Mihova mama, po nasmehu ter postavi. »Jaz sem Eva. Miha me je povabil noter, ker sem Klaro umaknila od ceste...«
»Ceste?! Miha, naročila sem, da pazi na njo! Mimogrede, Ana sem, me veseli Eva.« Je rekla Ana ter se mi prikupno nasmehnil. »Hvala ti, da si jo rešila.« Je rekla ter me močno stisnila za roke. »Pa še nekaj Miha, Hana je odpisala... Tudi ona ne more skrbeti za Klaro...« Miha je z glavo pogledal navzdol, vendar se mu je trenutek po tem pojavila v očeh iskrica upanja. »Eva, bi jo lahko ti čuvala?« Anin pogled je postal jezen, pogledala je proti Mihu ter mu s pogledom hotela povedati, da pričakuje preveč od mene. »Oh... Kakšna čast... Ampak ne morem. V Egipt grem kot sem že povedala, zaradi nekaj razlogov, lahko pa Januarja?«
»Ne, nekoga, da bi skrbel zanjo rabimo ta trenutek.« Je zavzdihnila Ana. Res sta bila žalostna, da nista našla nikogar. »Zdaj pa morem oditi naprej... Hvala za prijaznost, adijo.« Sem rekla ter pomahala z roko. Upala sem, da si bom čudežno premislila, ter jim lahko pomagala, a res nisem morala. Prehodila sem prag stanovanja ter zopet stopila v sneg. Nagovoril me je glas: »Hvala. Moji starši bojo zelo dolgo delali v službah in morala bi biti sama doma, ampak razumem, da ne moreš...« Je rekla Klara. Sedela je na klopi poleg vrat ter izgledala žalostno. Počepnila sem pred njo ter ji dala roko. »Mogoče pa se vseeno vrnem. Koliko si pa stara?«
»Šest let.« Je odgovorila. Skoraj me je zadela kap, ko sem to slišala. Rešila sem šestletno punčko, ki jo je skoraj avto zbil na sankah? Komaj sem verjela svojim očem.
Odšla sem v hišo, dobro premislila kaj delam ter se odločila, da ne bom odšla v Egipt. Ko sem to dojela so se mi končno odprle oči. Na hitro sem si nataknila bundo, šal, kapo in rokavice ter stekla iz hiše. Kakšnih 200 metrov sem hodila ter nato prišla do hiše pred katero sem stala nekaj ur nazaj. Vsa razburjena sem stekla do nje ter pozvonila na vrata. Odprl je Miha, ki je bil zelo presenečen, da sem tu. »Ne grem v Egipt, lahko pazim Klaro!« Miha je postal zelo vesel zato je takoj stekel po Klaro ter Ano, tako, da sem še jaz slišala, ko je zavpil: »EVA LAHKO PAZI KLARO!« Zatem so vsi prišli dol ter se mi zahvaljevali. Miha se mi je smejal ter me nekaj sekund po tem objel ter zašepetal na uho: »Super oseba si.« Skoraj sem omedlela ob teh njegovih besedah. Kaj se mi je dogajalo? Sem postajala zaljubljena? »Jaz sem zdajle prosta, bi si Klara rada prišla ogledati stanovanje?« Sem prijazno vprašala. Videla sem, jo skrivala se je za Ano, vendar takoj, ko sem to vprašala je njena glavica pokukala iz hrbta. »JA!« Je zavpila ter takoj stekla k meni, toliko, da me ni objela.
---
2.del je tukaj: KONČNO! Oprostite, ker ste tako dolgo čakali. Res se vam močno zahvaljujem za toliko lajkov in komentarjev na prejšnji zgodbi! GinnyCat, Book2009, Annie#1, Sladkorček, animalllover, happyGIRL, Rainbow dog in Mondo, HVALA VAM STOKRAT ZA VAŠE LEPE KOMENTARJE! :blush: Zelo bom bila vesela, če boste še vsi naprej spremljali.
Lp, Blank