Odhitim čez cesto naravnost do vrat hiške in jih sunkoma odprem. Vneto začnem iskati Dava v vsaki od sob. Spodaj ga ni, zato stečem naravnost po stopnicah v drugo nadstropje.
Dave sedi na robu svoje postelje. Vneto gleda v telefon, glavo pa si podpira z roko. Pogleda me: »Končno!« Reče in njegov obraz je še vedno zaskrbljen.
»Kaj je narobe?« ga vprašam. Zazrem se mu naravnost v oči, da bi lahko iz njih razbrala sledi žalosti ali jeze, ampak jih ni. Vsa čustva so nekako stopljena v njegovih očeh, zato se ne da razbrati ničesar.
Brez da bi kaj rekel mi pred obraz pomoli telefon. Pisala mu je mama.
*b*MAMA: Zvečer prideva s Henryjem po vaju do počitniške hiške.*b*
*b*DAVE: Zakaj?*b*
*b*MAMA: Vajin oče je v bolnišnici.*b*
*b*DAVE: Kaj?! Kaj se je zgodilo?!*b*
Najprej ne piše več ničesar. V oči mi stopijo solze. Dave me potegne v objem. Nekaj časa samo sediva na robu postelje stisnjena drug k drugemu. Oba molčiva. Noben si ne želi, da bi si očetu kaj zgodilo. Niti pomisliti nočem na kaj hujšega. On je najin edini starš, ki mu lahko rečeva starš.
Mama in oče sta se ločila, ko sem jih imela komaj pet let, Dave pa je bil star sedem. Mama je takrat prevarala očeta z njenim sedajšnjim partnerjem - skoraj možem Henryjem. Naša družina je od takrat nekaj povsem drugega. Mama je takrat nad nama seveda prevzela večino skrbništva, čeprav je na naju skoraj pozabila, le hranila še naju je. Za naju ni imela veččasa, ko pa je bila obešena samo okrog Henryja. S Henryjem je popolnoma mehka in osladna in za povrh vsega se bosta letos poleti tudi poročila.
Oče pa je nekaj čisto drugega. Ljubeznjiv in prijazen in vedno je bil tukaj za naju. Na sodišču se je boril za večji del skrbništva, ker je videl kako pri mami trpiva, ampak je mama imela boljšega odvetnika, ki je Henryjev najboljši prijatelj. Misel, da bi se očetu lahko kaj zgodilo me popolnoma potolče.
Iz misli naju predrami Davov telefon. Dave pogleda: »Mama piše.«
Oba se zastrmiva v telefon.
*b*MAMA: Vajin oče je bil deležen v prometni nesreči. Če bo z njim vse vredu izvemo jutri.*b*
Solze, ki mi polnijo oči ne zdržijo več. Bruhnem v jok, Dave pa me povleče bližje k sebi. Tudi njemu je težko. Nekaj časa se uspe delati močnega, a tudi njega kmalu premaga val solz, ki mu polzijo po licih.
Še enkrat preberem sporočilo na prižganem telefonu. Zmoti me beseda *i*izvemo*i*. Zakaj mama misli izvemo? Ona nima nič z očetom. Prevarala ga je, sedaj pa naj ga pusti na miru.
Jezna sem in solze mi še bolj polzijo po licih. Vstanem iz postelje in pogledam Dava. »Spakirat bom šla,« rečem in se odpravim v svojo sobo.
Nekaj oblačil vržem v nahrbtnik in odpišem par sporočil Ashley in Lucasu. Vržem se na posteljo in glavo zakopam med blazine.

Čez nekaj ur na dovozu v avtomobilu čakata mama in Henry. Oba veselo kramljata kot, da se ni nič zgodilo. Ob njiju mi gre še bolj na jok, kljub temu, da sem čustveno že čisto potolčena.
Z Davom sedeva na zadnje sedeže avtomobila. Mama in Henry klepetata o njuni poroki, ki bo konec poletja prav tukaj, v hišici. Niti pozdravita naju ne, Henry le zapelje iz dvorišča, kot da naju sploh ni.
Dave mi svojo roko položi na mojo in poskusim se mu blago nasmehniti. Čeprav je naporen zna biti tudi najboljši starejši brat.

Zjutraj naju mama odloži pred bolnišnico, ona pa se odpelje po nakupih za poroko.
Vstopiva v stavbo, ki mi ni ni kaj všeč. Stene so bele in žalostne. Vsepovsod se sprehajajo zdravniki, ki s sabo prevažajo bolniške postelje. Postaviva se v vrsto na recepciji, da naju bodo poslali do očetove sobe.
Skozi vrata ravnokar hodi punca istih let kot jaz, ki močno joka. Pogoltnem cmok in poskušam zadržati solze. V trebuhu me ščemi in vsi ti zdravniki v meni preplavijo še večji val čustev.
Kmalu sva na vrsti pri receptorki. »Bi nama prosim povedali kje je soba najinega očeta po imenu Collin Smith?« vpraša Dave receptorko, ki sedi za pultom, ki ga od naju ločuje steklo. Ona pobrska po papirjih na mizi in naju spet pogleda. »Vajin oče je v tretjem nadstropju v sobi osem. Ravnokar ima resen pregled. Njegovi zdravnici bom sporočila, da bosta čakala pred njegovo sobo,« reče in se nasmehne. »Najlepša hvala, počakala bova pred sobo,« reče Dave in počasi se odpraviva v tretje nadstropje.
Sedeva na klop pred bela vrata, ki so zaprta in tako izolirana, da iz sobe ne pride niti kanček zvoka. Gledam na uro, ki visi iz stene in tiktaka. Sedaj lahko samo še čakava.
----------------------------
Nov delček, upam da vam je všeč hvala če ste prebrali!