Dan za normalnost
--
Danes je Dan za normalnost, oziroma dan, ko se obnašam vsaj približno normalno. Več ali manj se dan začne tako, da vstanem in grem na zajtrk v pižami.

To sem ravno počela, ko je v kuhinjo prišel Alen.
"Danes je dan za normalnost," je oznanil.
"Vem," sem rekla s polnimi usti kosmičev. Pogledal me je, kot da bi bila marsovec, ki je vdrl v našo hišo na zajtrk.
"Zakaj potem ješ kot nek marsovec, ki je vdrl v našo hišo na zajtrk?" me je narejeno resno vprašal.
Bruhnila sem v smeh, da mi je mleko, obarvano rjavo od kosmičev, brizgilo skozi nos.
Alen je zavil z očmi in se usedel za mizo. Tudi on si je vzel kosmiče, potem pa me spet pogledal in vprašal: "Kaj neumnega si pa danes sanjala?"
"Veseli me, da si vprašal," sem odgovorila. "Danes so bili na sporedu marsovci, ki so imeli koncert. Igrali so na neke vrste piščali, narejene iz krompirja. Potem so ljudje kar začeli postajati zombiji in jaz in Tyana sva se edini rešili. Potem sem požrla čips in ugotovila, da jih to spreminja v zombije. POTEM sva zombije začeli obstreljevati s kečapom in so se spremenili nazaj. Marsvoci so sredi vsega šundra pobegnili nazaj na Planet piškotov."
Alen me je nekaj časa gledal z odprtimi usti, nato pa bruhnil v smeh. "Resno, to so najbolj bizarne sanje v zadnjem tednu."
"Ne, najbolj bizarne so bile, da sem pojedla toliko korenja, da me je razneslo v penice," sem odvrnila.
"In kaj je tukaj tako bizarnega?"
"Da korenja sploh ne maram. In penic tudi ne," sem rekla in spet sva bruhnila v smeh. Potem pa je v sobo prišla mama in prezla ves smeh. "Ayda, danes v šoli nobenih norčij. Nočem še enega klica učiteljice, da si za likovno narisala pošast, ki žre ravnatelja."
Nasmehnila sem se. "Prav."

Hitro sem se oblekla, saj sem že zamujala, nato pa zdirjala proti šoli. Pred vhodom me je čakala Tyana, moja najboljša prijateljica.
"Tukaj si," je zavila z očmi. "Greva."
"Tudi tebi dobro jutro," sem ji odvrnila. Skupaj sva odšli v učilnico za slovenščino. Ravno je pozvonilo, ko sva se usedli. Učiteljica za slovenščino je grozno tečna in stara. Usta odpira kot želva, ki bo izbruhala travo, ki jo je pojedla pred tremi sekundami (kaj pa vem, kaj želve jedo (pri naravoslovje nisem poslušala (dolgočasno je bilo (koliko oklepajev je že to, štirje?)))).

"Danes bomo celo uro posvetili pisanju dramskega besedila. Lahko govori o čemerkoli. No, začnite," je rekla. Edina stvar, ki mi je na njej všeč je, da ne razpreda preveč z navodili. Hitro sem se lotila pisanja dramskega besedila.

(Aelin Galathynius uči svoje otroke, kako ravnati z ljudmi)
AELIN: Kaj naredimo, ko nas nekdo užali?
OTROCI: ZAŽGEMO JIH!
AELIN: Kaj naredimo, ko vidimo veliko ljudi na enem kupu?
OTROCI: VSE POŠLJEMO V PRIPOR!
ROWAN: Aelin, nekaj učiti najine otroke te stvari!
AELIN: Kaj naredimo, ko se oči začne neumno obnašati?
OTROCI: PRISILIMO GA, DA POJE TRAVO!!
AELIN: JAAAAAAAAAA!
AELIN: Počakaj - kaj!?

Resno, to je bilo najboljše dramsko besedelo, kar sem jih napisala. AMPAK učiteljici očitno ni bilo všeč. Ko sem ji ga dala, da prebere, je izbuljila oči in se začela dreti nekaj v smislu, da mi gredo same neumnosti po glavi. Potem ga je prebarla celemu razredu in VSI DO ZADNJEGA so zadrževali smeh (čeprav sploh niso vedeli, za kaj se gre.) Videla sem Tyano, kako se je kremžila, kot bi pojedla celo limono naenkrat.

Doma pa je bil seveda cel šundr. Pač ne razumejo mojega talenta in popolnosti. Ne, saj ne.

Ampak resno, danes OČITNO ni bil dan za normalnost. Ali pa je moja normalnost pač taka.