Hodila sem po belem pesku. Samo zaradi Mie. Odšla sem na igrišče. Samo zaradi Mie, s katero sem se zmenila, da se tam dobiva. Nikjer je ni bilo, pa čeprav sva se zmenili ob 20:00, takrat pa je bila ura 20:06, poleg tega pa sem jaz prišla še par minut prej. Ob 20:30 morem oditi. Z vsako minuto sem bila bolj obupana. Je pozabila? Me sovraži? Oh ne... Se ji je kaj zgodilo? Odgovorov na vprašanja nisem dobila. Lahko sem le čakala. Prijela sem se za kovinsko verigo ter se usedla na pravokoten črn stolček. Torej, če povem na hitro, na gugalnico. Kot petletna punčka sem se začela odrivati z nogami od tal. V meni se je prebudilo otroštvo. Vendar nekaj je manjkalo. Nekaj, kar potrebuje vsak otrok. Prijatelja. Na točno tej isti gugalnici sem vedno kot sedemletna punčka odšla do igrišča peš ter se čisto sama poganjala, sama se zabavala... Staršev ni bilo doma, saj so bili skoraj cel dan v službi. In prav zaradi tega se nisem počutila kot otrok, ne zaradi gugalnic ampak zato, ker nisem imela družbe. Niti družine, kaj šele prijatelja s katerim bi se igrala. Ob vsem tem razmišljanju sem čisto pozabila na čas. Ura je bila 20:27. Začelo me je skrbeti. Počakala sem še zadnji dve minuti... Nič. Nasmejala sem se, vendar od znotraj pa sem kar tulila od bolečine. Edino možnost je imela, da me še zadnjič vidi, zdaj pa me najbrž skoraj, da ne bo več. Med ponovno hojo po pesku sem razmišljala kaj naj rečem Zali in Aniti... Seveda, sem ena pametnejših v razredu zato sem se odločila, da se bom zlagala, da sem se poslovila. Ko bova na samem me bo Zala zagotovo zbadala zaradi tega, da nimam prijateljev, vendar če se zlažem... Ko sem prišla pred sosedino hišo je tam že stal zelo moderen avto živo oranžne barve, katera me je zopet spomnila na požar. »Karolina, v avto! Takoj!« Je rekel hladen glas Anite. Slišal se je iz avta. Počutila sem se kot vojak. Vse bom morala ubogati. No, saj ne, da prej nisem ampak zdaj bom morala še bolj. Že sem hotela smukniti v avto, ko sem se nekaj spomnila. »Ampak... Takoj pridem!«
»Ne! Karolina no, zamudile bomo, prav čas moraš iti spat!
»Nisi moja mami!« Sem ji hladno nazaj zavpila. Odprla sem vrata pogorele hiše. Sploh si nisem upala pogledati stanovanja. Spet bi se jokala in se izkazala za nemočno. Na desni strani v predsobi je bila na polički slika nas treh na morju. Bila je rahlo sivkasta zaradi požara vendar na srečo še cela. Oče drži telefon ter dela sliko, z mami se pa zadaj pačiva. »Nenadomestljiva sta.« Sem tiho rekla sliki. Stekla sem nazaj do avta, z sliko v roki katere ne bom nikoli izpustila. »Mami je rekla, da, če boš še kar naprej tako neubogljiva ne bo več skrbela zate ter boš morala živeti v naravi.« Je veselo dahnila Zala in stavim, da je bila ob tem zelo vesela, da bi odšla. »Veliko raje bi živela v naravi, vendar dokler sem z vama me boš na žalost morala prenašati.« Sem se ji spačila nazaj ob tem pa važno pomežiknila na eno oko. Pot je bila grozna. Popravek: dolgočasna. Večino časa smo se vozili po avtocesti, kar ni nič zanimivega. Ne narave, ne hiš... Seveda, teta Anita je bogata. Bilo je za pričakovati, da bo imela letno nalepko za na avtocesto. Še zmeraj nisem prebolela smrti staršev ter to, da Mia ni prišla.

Po treh urah vožnje smo se ustavili pred eno lepših hiš v Portorožu. Zunanje stene so bila lepe rdeče barve, imela je dva balkona. Glede nato, da noter živita le teta Anita in Zala je bila ogromna hiša. Na balkonih so cvetele rdeče rože, ki so kar pokale od sreče. Teta Anita bo zagotovo bolj skrbela za rože, kot pa za Zalo in mene. Še posebej bo pa mene imela za osebo, ki sploh ne živi.

»Lepa je, kajne?« Se je pohvalila Anita, ki je strmela v hišo kot, da je nebi videla še nikoli. Zavzdihnila sem. »Za moj okus že ne.« Stisnila sem roke v pest in z pestjo začela delati kroge. Ko je Anita končno odklenila, vrata, da bi vstopili se še zmeraj ni nagledala njenih rož in zunanjih sten njene hiše. Mislim, da je zato tako počasi odpirala vrata. Hiša je bila kot pričakovano, najboljša. Najboljša v trgovinah, zame pa najslabša. Z Anito sva imeli čisto drugačen okus glede vsega. Od vijoličnih sten v njeni sobi, do zelo čudne luči v kuhinji. (Navajena sem bila na lestence) Sama pravi, da si ni kupila lestenca, ker je varčevala za jahto. Nisem ji verjela, pa tudi, če bi ji mi jahte niso najbolj všeč. Raje imam velike ladje, če že morem kupovati. Da ne govorimo o tem kakšna je bila moja soba. Spati sem morala na podstrešju, kjer je bila na pol zlomljena postelja in ena omara brez polic ali obešalnikov. Zalina soba je bila proti moji perfektna. Celo všeč mi je bila, vendar mi je bila bolj všeč moja soba, ko sem še živela v moji stari hiši. Najbrž mislite, da sem razvajena punča kajne? Oh, verjemite, da je Zala še hujša. Ko sva imeli za zajtrk kosmiče me je vedno popackala z mlekom. Vedela sem, da je moje življenje zdaj uničeno. Sploh si nisem predstavljala, da bi lahko bilo še huje. Ampak sem se motila. Lahko je še huje, ker se je še huje tudi zgodilo.

O Zali pa še ni konec. V šoli je Zala vsem povedala neumne laži o meni, zato se nobeden ni hotel družiti z mano. Še huje, zafrkavali so me. Če bi videli kako so me spotaknili, ko sem s pladnjem šla čez jedilnico, ali pa takrat, ko je bilo konec pouka in so mi vzeli mojo torbico z dnevnikom ter si jo podajali. Z Zalo se sploh ne razumeva, vendar me to ne moti. Na svetu se ne moreš razumeti z vsemi ljudmi.Vendar v tem mojem obupanem življenju niso bile samo slabe stvari. Nikakor nisem morala ostati sama brez prijateljev, zato sem prvo dekle, ki je prišlo mimo vprašala: »Hej kako ti je ime? Bi bili prijateljici?« Sicer je pri prvih dveh mi to spodletelo, vendar pri tretji sva se super ujele. Spoznala sem Laro, dekle, ki mi je popestrilo to neumno življenje. Se spomnite, ko sem rekla kako težko jaz najdem prave prijatelje? Ne morem verjeti ampak z Laro sva se tako dobro ujele, da je to bilo otročje lahko. Postali sva pravi najboljši prijateljici. Medtem me Mia ni pogrešala. Ni mi napisala kakšnega sporočila ali razloga zakaj ni prišla. Kljub temu pa nisem želela vreči puške v koruzo. Ni še konec z dobrimi stvarmi! Vsak dan, ko opravim gospodinjska opravila se lahko grem kopat v morje, kot nagrada. »Mogoče pa to življenje le ni tako slabo.« Sem pomislila, ko sem sedela na brisači ob gledanju v lesketajoče morje, ko sem končno končala vsa opravila do sončnega zahoda. »Mogoče pa morem življenje pogledati iz boljše plati.«
---
Nov del!
Tudi nov del bo spet kmalu prišel, potem bo tudi v roku parih dneh prišla hči poguma ter Metulj iz gline za katerega se mi je ponesrečilo, in bo prišel malo kasneje, v roku enega tedna. Mojo novo zgodbo, ki bo še pa skrivnost kako bo naslov pa bom napisala, ko končam z Še verjamem.
Lp, Blank