Spet sem sanjala. *i*V nežnem drncu tečem po mokri travi. Na sebi čutim težo. Konj sem. Na sebi nosim žensko, kateri kodri plapolajo v vse strani, vse ostalo pa je zakrito z dolgim plaščem. Izza hriba se pojavi mesto. Sivo mesto. "Na položaje. Mesto bomo napadli iz vseh strani" Zakliče ženska, ki sedi na meni. "Gospa, z gozdne strani ne moremo. Prenevarno je" Le pokima, a izjemno nezadovoljno. Panično se poskušam povleči iz telesa konja.*i* Planem iz spanca. Skočim iz postelje in hitro pogledam skozi okno. Šit, tu so, panično pomislim. "Emina, Lars, Edvard! Zbudite se!" Panično zavpijem. Planejo iz postelj, Lars se od sile zvali na tla. "Tukaj so" Rečem. Kot na znak vsi planemo po nahrbtnikih. V mislih pokličem Mesečino, naj se pripravi. "Nekaj časa bodo še potrebovali, da obkrožijo vso mesto" Jim povem. V nahrbtnik bašem oblačila, žepno svetilko, bodalo... Nenadoma se spomnim, da ima ravnateljica Šole za Mage v kabinetu palico, ki je dobra za borbe in za čaranje. Z mrmrajočim pojasnilom izginem iz sobe.
Po tihem hodniku stečem do ravnateljičinega kabineta. Odprem vrata. Preseneča me, da jih je pustila odprta. Zdrznem se. Na stolu leži ravnateljica, iz katere štrli puščica. Kri se v potočkih zliva na tla. Okno je razbito. Z občutkum sramu potegnem palico iz steklene vitrine. Hkrati še zgrabim knjigo magičnih urokov. Stečem nazaj do svoje sobe. "Ravnateljica je mrtva. Napadli bodo" Jim povem. Na hitro preverimo, da imamo vse, nato zgrabimo sedla za zmaje, in se, opotikajoči pod njihovo težo kar se da hitro odpravimo proti Čitalnici. Tam nas že čakajo zmaji. Nanje hitro zapnemo sedla in držala za roke. Mesečina me prestrašeno pogleda. "Kaj se je zgodilo?" Šepne. V mislih ji povem, kaj sem sanjala, nato pa še drugim. Ko ugotovim, da še nismo vzleteli, me preseneti iztrelek. Tih, a svetel, ko pa je cel iz ognja. Za meter nas zgreši. Čitalnica začne goret. Zgrabim še par knjig, ki se mi zdijo priročne: *i*Temna magija in njeni podporniki, Največji sovražniki sveta, Stekli zmaji in kako jih ukrotiti, kralji noči*i* in *i* Magični zemljevid za vsako roko*i*.
Zavihtim se na Mesečino, ko ogenj osvetli izjemno staro, debelo knjigo. *i*Jezdeci zmajev*i*Pograbim jo. Nov iztrelek leti proti nam. V tistem trenutku se zmaji dvignejo. lztrelek poleti pod nami, a lahko začutim vročino, ki jo oddaja. Poletimo višje. Zaslišim glas iz sanj, ki vpije: Tisti, tiste ciljajte!" Pokaže na nas. Proti nam so poleteli veliko večji iztrelki, kot v Čitalnico. Poženem Mesečino.
Čaz pol ure smo leteli nad gozdom. No, nisem vedela koliko točno, saj sem po iztrelku, ki naju je z Mesečino za las zgrešil, ne spomnim ničesar več. Samo teme. Vsi smo še bili tu, le Princ je staknil luknjo na krilu in Mesečina ožgan rep. Emina je tiho ihtela. Razumela sem jo. Zapustili smo na tisoče duš. Lahko bi še živeli. A oni niso imeli možnosti. Niso imeli zmajev.
Leteli smo v tišini.
Kmalu se je začela vstajati zora. "Lovili nas bodo. Poslušajte, idejo imam" Začnem govoriti. Vsi začnejo puslušati, tudi Emina, ki se ji obraz lesketa od solz. "Zmaji lahko zakrknejo krila in tako spijo, ter letijo. Lahko bi se mi menjavali na straži, medtem ko drugi -in zmaji- spijo" Edvard pokima, Emina gleda zmedeno, ni razumela. A bila sem izmučena, nisem imela moči, da bi ji raložila, zato je to opravil Lars. Brata sem hvaležno pogledala.
Pristali smo. Lars in Edvard sta odšla iskati dolge palice, kot sem jima naročila. Ko sta cela zmedena odšla, me je Emina napadla z vprašanji. "Všeč ti je kajne?" Cela presenečena odkimam. "Pa ne Lars" Hitro reče, in s tem izgubim še zadnji up. "Edvard, všeč ti je, ne?" Lahko bi se ji zlagala. A se ji nisem mogla. Ne po prestanem. Pokimam. Navdušeno zacvili. Ob tako visokem kriku, kot ga je spravila iz sebe, me mine otrujenost. "Tebi je Lars, ne?" Tudi ona pokima. Vem, da je Lars prav tako zaljubljen vanjo. A tega ji nisem povedala. Naj bo njuna zgodba bolj romantična od tega. Fanta sta se prikazala iz gozda, sledili so jima vsi štirje zmaji, vsi pa so nosili les. V hipu sva utihnili. "Bo dovolj?" Vpraša Edvard. Pokimam.
Vsi so odšli delat vsak svoje stvari; Edvard in Lars sta se pogovarjala, Emina je samo sedela in gledala predse, jaz pa sem začela graditi leseno ploščad, ki bi jo namestili med vse štiri zmaje, ko bi leteli. Ravno sem dodelala zaponko, ki se pripne na sedlo, ko je k meni pristopil Edvard. Ja, všeč mi je, sem po tihem pomislila. Nikoli si nisem priznala tega. Ko me je začel spraševati kaj počnem, sem težko kovino po pomoti spustila, da je udarila v moje noge. Zaječala sem in padla. Videla sem njegov obraz, njegovo silhueto, in potem me je zmanjkalo. Od bolečine.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Tko, zdaj bežijo, pa mal romantike je še not uzmes... Sam dobivam ful mal komentarov. Če jih ful mal spremla, bom pač nehala pisat. Vi se odločte.