V mojih laseh imam veter. Opazujem listje, ki mi pada pred nogami. Jesenski zrak vdihavam. Skušam se smehljati, skušam poskakovati na okoli vendar ne morem. Od kar mi je umrla mami vidim le še slabe stvari na tem svetu. Hodim po potki, ki že leta stoji tukaj. In to je pot pokopališča. Med grobovi se sprehajam in iščem ime Anna Hill na grobovih. Tišina je vsepovsod. Prispem do maminega groba. Noben me ne bo tako nasmejal kot ona. V siv grob strmim in jokam. »Že celih 13 let brez tebe...« Zamomljam. Nekaj grobov stran vidim deklico, ki gleda v grob in joka. Stara je približno toliko kot jaz, ko sem izgubila mamo. Pokazala bi ji nasmešek vendar nisem morala. Ob misli na mene, ko sem bila njene starosti se zjočem. Med grobi začnem hoditi proti njej. Pristopim poleg in preberem ime in priimek njene mame. »Grace Willson.« Naglas preberem kar piše na grobu. Deklica prikima in si obriše solzo, ki ji je pravkar stekla po licu. »Tvoja mami?« Deklica spet prikima in gleda v grob. »Kako ti je ime?« Bolj zagreto vprašam. »Layla.« Tiho odvrne dekle. » Jaz pa sem Eleanor. Te pospremim domov?« Se ponudim. Layla prikima in se kislo nasmeji. Hodili sva po isti poti, po kateri sem prišla. Opazujem žalostno Laylo, ki zavzdihne. »Povej mi kaj o tvoji mami.« Layla odkima. »Ona ni moja mami! Moja mačeha je!« Zavpije in spet pade v jok. »Moja mami...« Jeclja Layla. »Sploh se ne vem nič o njej! Ali je umrla, ali je izgubljena...« Prikimam in si tudi sama obrišem solzo. »Torej, ne veš svojega priimka?« Layla še bolj žalostno odkima. »Mojega uradnega priimka ne vejo. Ampak za zdaj sem Layla Willson, saj je tako ime moji mami, ki me je posvojila. Oči mi noče nič povedati o moji mami. Pravi, da sem še premajhna!« Se pritoži. »Meni pa je umrla mami. Za očeta pa nič ne vemo o njem.« Ji pojasnim. Layla se ustavi. Debelo gleda veliko belo hišo. »Kaj je?« Vprašam. »Nočem več domov.« Mi tresoče šepne na uho. »Moj oče si je našel novo punco Victorio, ki je tako... zlobna.« Popraskam se po laseh. »Pridi z mano.« Ji namignem čez cesto. Skupaj odideva do mojega doma. »Kaj pa bova? Ne morem živeti pri tebi.« Razmišlja na glas Layla. Skomignem z rameni in odprem vrata. »Eleanor pridi mi pomagati pri kuhanju.« Se zasliši glas ženske, ki me je posvojila. »Mami... Lahko za sekundo prideš sem?« Layla si sramežljivo ogleduje stanovanje. »Pridi ti sem.« Razburjeno odvrne Sarah. »Ampak Sarah...« Sarah zavzdihne. »Že nekaj let si družina Brown, zato se obnašaj kot družina Brown in mi pridi pomagat.« Odvržem torbico z telefonom na prvo možno polico . Layli pokimam in ji namignem proti kuhinji. Istočasno se zaženeva proti beli sobi. »Sarah...« V roke mi porine umazano posodo in namigne proti umivalniku. Zavijem z očmi. Sarah na krožnik odloži špagete in se z krožnikom obrne. »Eleanor, zakaj nič ne rečeš, da imamo obiske?« Se nasmeje Sarah. Udarim se po glavi in ji pojasnim kaj se dogaja Layli. »Oh ne. Je res Victoria nesramna do tebe?« Layla sramežljivo prikima. »Lahko se pogovorim z njima ampak dvomim, da bo pomagalo.« Reče Sarah. Layla počasi pade v jok in se usede na najbližji stol. Z Sarah se spogledava in prikimava druga drugi. »Lahko pa ostaneš pri nas dokler ne najdemo tvojih novih staršev.« Ji razložim. Layla se mi nasmeje v obraz. Od veselja začne poskakovati po stanovanju. Na usta se mi nariše velik nasmešek. »Eleanor... ti... ti... ti se smejiš!« Še sama obstanem z odprtimi usti in se zavedam, da me je tale mala spravila v smeh. V smeh, ki ga nisem videla na svojem obrazu že 13 let. Spominjala me je na mojo mami, ki me je vedno tako nasmejala. »Zdaj pa bo veliko bolj veselo. Od tvojega tretjega leta in do tvojega današnjega šestnajstega leta si trpela brez smeha?« Se začudi Sarah. Prikimam in padem v glasen smeh. Mogoče me res ne bo noben nasmejal kot mami, a na drugačen način pa me bo. Vendar njen nasmeh me je strašno spominjal na mamin nasmeh. Moj nasmeh na obrazu je postajal vedno bolj večji. »Si prepričana, da je še kdaj prej nisva videli?« Se začudim njenim nasmehom. Layla skomigne z rameni in se še naprej smeji. »Zanima pa me kdo je moja prava mami...« Nad mojo glavo se zasveti lučka. »Vprašajmo Victorio!« Se razveselim. Layla se zasmeji. »Ona pa mi sploh ne bo povedala.« Se še glasneje zasmeji kot, da jo pozna že 100 let. »Vsaj poskusimo.« Se zasmeji Sarah. Prikimam. Layla tudi tresoče prikima, vendar bolj prestrašeno od nas. Resnico moremo izvedeti. Usedemo se v avto in šele takrat se zavedam, da z Laylo sploh nisva tako blizu doma. Sva pa res dolgo hodili do najine hiše saj smo z avtom tja prispeli šele čez 10 minut. »Pa smo tu.« Zavzdihne Sarah. »Počakajta v avtu.« Z Laylo istočasno prikimava. »Nimaš nobenega spomina od svoje mami?« Se začudim. »Niti ene?« Layla odkima. »Povej mi ti kaj o tvoji mami!« Me spodbuja. »Pri mojih treh letih so jo umorili. Ostala sem sama z očetom dokler ni ta me peljal v stavbo v kateri sta me posvojila Sarah in Carl. Oče je takoj za tem odšel in nisem ga več videla.« Sem ji razložila. »Moje sožalje.« Odvrne Layla. Z ustnicami ji oblikujem ’hvala’ in se zazrem skozi okno avta. Zunaj nekje je mogoče moj oče, ki se ga niti ne spomnim. »Le kje je zdaj...« Na glas razmišljam. Odprejo se vrata avtomobila jaz pa se hitro drznem. »Pridi Layla, kaj delaš v tem avtu?! Z Victorio te čakava!« To je najbrž njen oče. Grobo jo vrže iz avtomobila jaz pa odidem iz avta in mu namenim grd pogled. »Pusti jo!« Zavpijem. »Si ti njen oče ali sem jaz?!« Mi zavpije njen oče nazaj.


Helou! XD
pa smo že pri prvem delu... pravzaprav 'šele' pri prvem delu hahah. Upam, da bo ta zgodba nekoč bila knjiga ali pa filem. Z lajki in komentarji mi bote EXTRA polepšali dan! Nevem kako vam naj še drugače opišem... Saj sami veste kako se fajn počutite, ko dobite kakšen lep komentar kajne? No, tudi jaz bom bila tako vesela, če ga bote vi meni!!! In vesela bi bila, če bi kdo spremljal zgodbo in se naročil name! Moj cilj je 80 naročnikov hehe... Hvala vam milijonkrat že v naprej!!! <3<3<3
Lp, I'ts me