Senčna pot – 2. del

Minili so trije tedni, odkar sem se zadnjič dotaknila zidov Senčne poti. Prepričala sem se, da je to konec. Da sem dovolj močna, da se ne bom več vrnila. Ampak potem sem v šoli zaslišala šepet:

»A si slišala? Še ena punca je izginila.«

To je bila Lara, ena najbolj priljubljenih v razredu. Vsi so govorili, da je pobegnila od doma. Ampak jaz sem vedela, kje je. Bila je na Senčni poti. In nisem si mogla odpustiti, ker sem jo tja peljala jaz.

Tisto noč sem spet odprla Google Maps. In tam je bila. Pot, ki ni obstajala, a me je vabila nazaj.

Ko sem prestopila prag, se je zdelo, da je vse še bolj živo kot prej. Grafiti so plapolali, kot bi dihali, in iz ozadja se je slišala glasba, ki je ni ustvaril noben instrument.

»Vrnila si se,« je rekel fant v kapuci. Njegove oči so bile temnejše, kot sem jih pomnila.
»Kje je Lara?« sem zahtevala.

Dvojčka sta se nasmehnila, kot da je to igra. Dekle z uhani pa je šepnilo: »Če jo hočeš nazaj, boš morala ostati dlje. Ulica ti nekaj da samo, če ji nekaj vzameš.«

Srce mi je padlo v želodec. Senčna pot je res bila past. A Lara je bila moja prijateljica, pa čeprav na trenutke tečna in prevzetna. Nisem jo mogla pustiti tam.

Ko sem šla naprej, sem prvič začutila, da se zidovi premikajo bližje. Kot da bi ulica živela, dihala, me merila. Če sem hotela rešiti Laro, sem morala tvegati.

In sem stopila globlje, kot kdajkoli prej...