Prejšnjič: Povedala sem dedku, ki mi je razkril, da za to dolino ve le nekaj ljudi, in dejal, da se tam morda nekaj skriva.
-------------------------------------------------------------------
Odločila sem se, da bom šla pogledat, tudi če tam ne bom našla ničesar. Hodila sem mimo potokov, gozdov, ampak nisem našla ničesar. Razočarana sem odšla domov in se naslednji dan vrnila. Šla sem po drugi poti, med nežno šumečimi krošnjami dreves in šepetanjem potoka. Po približno eni uri hoje nisem nič našla, zato sem se obrnila in šla nazaj. Ko sem bila pri potoku, sem se ustavila. Bila je že tema, ker sem šla od doma pozno popoldne. Nisem videla ničesar. Zakaj sem šla pozno popoldne in peš? Kako neumno. Nisem imela ne hrane ne nobene luči, ne nič. Razen... če imam svoj telefon s sabo. Pa poglejmo desni žep... ne. Kaj pa levi žep? Oh, ja, hvala bogu, telefon. Nikoli nisem bila tako vesela, da vidim telefon. Pogledala sem uro in bila je skoraj 8 zvečer. Vklopila sem luč in poskušala najti pot do ranča. Ko mi je uspelo priti domov, me je mama čakala, pritekla do mene in mi rekla, da jih je bilo zelo strah, kje sem bila.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Ta del je daljši upam da vam je všeč. v nasljednjem delu mogoče vidimo kaj se skriva v dolini:wink:

LP,
Fc:purple_heart: