Doktorica Suzana ji na njeno malo čelo položi mokro brisačo.
"Shelly, ljubica, kako si? Veš včeraj si v šoli omedlela. Prišla sem pote. Shelly?" Luna med vsako besedo naredi premor, slabo ji je. "Shelly. " slabotno nadaljuje mama. "Ambi je ..."
zahlipa. "... ni je, ni je več ... šla je, izginila je." Shelly mamo prime za roko in jo stisne: "Ne!!!" se zadere. "Neee!!! Mami, ne!!!"
"Psst, Shelly!" ji mama na usta pritisne prst.
"Ambi." zašepeta Shelly in zaspi.
"Suzana!" Shellyina mama dvigne roko, Suzana ji pomaha, naj stopi v steklen prostor. Luna vstane in gre.
"Kaj je s Shelly?" vpraša Shellyina mama. "Mislim, da nekaj ve, ampak... " premolkne. Suzana jo prekine: "Shelly ve to česar nebi smela, ve, da, ko izgubiš bengalko, nisi več ti, ampak si ... nor. To se bo prav kmalu zgodilo vam, zato vas je Shelly prijela, želi vam pomagati." doktorica se zazre v Lunine oči, iz katerih po malo kapljajo solze. Tega, da jo bo konec, za Luno ni bilo lahko sprejeti, tako kot tudi za vse ostale.
... se nadaljuje.