Hej!
To je zdaj že peta zgodba iz emoji-jev, upam, da vam bo všeč. Če hočete videti katere zgodbe bodo naslednje so tu povezave:
https://pil.si/forumi/igralnica/zgodbe-iz-emoji-jev/3
https://pil.si/forumi/igralnica/zgodbe-iz-emoji-jev/4
Današnja zgodba pa prihaja od Lalallaa, hvala ti!
In kar začnimo!
———————————————————
Lovrenzo je bil nenavaden mož. Vsak dan je pri njem izgledal identičen. Njemu to ni bilo preveč všeč. Včasih si je želel biti kul in drugačen od drugih. A bil je popolnoma nasprotje. Vsaj tako si je mislil on. Marsikdo drug se s tem ni strinjal. Lovrenzo je imel posebno življenje, katerega večina ljudi ni imela. Zjutraj se je vedno zbudil ob 8.00 in pojedel zajtrk v 20-ih minutah. Pri tem je bral časopis. Ob 8.30 je skadil en cigaret. Za to je vedno rabil 5 minut. Ob 9.00 pa je odšel v službo. Delal je v tovarni kjer izdelujejo svedre. Ob 11.30 je imel malico. Vsak dan si je kupil sendvič z solato, paradižnikom ter redkvico. Ja, Lovrenzo je imel poseben okus. Vedno je 10 minut prej končal jesti, kot so imeli malico, zato je vedno pokadil kar 2 cigareta zapored. Ob 12.00 je delal naprej in končal ob 19.00. Najprej je spet pokadil cigaret. Potem je jedel večerjo - tudi sendvič s solato, paradižnikom in redkvicami. Ob 19.30 je pokadil še en čik, se nato zrihtal za v posteljo, kar v postelji še pokadil zadnji cigaret in nato ob točno 20.12 zaspal.
Točno tako je zgledalo vsak dan. Vedno ena in isto.
Toda danes je bilo drugače.
Ko je v postelji kadil peti in zadnji čik za tisti dan, se je nenadoma vžgala odeja. Najprej ni vedel, kaj naj naredi, a ko je probal zadušiti plamene, se je vnela že celotna postelja. Zakričal je na pomoč, odprl okno in še glasneje kričal, da bi ga mogoče kdo slišal ali videl. Ni mogel splezati iz okna, saj se je trenutno nahajal v tretjem nadstropju njegove hiše. In ko je hotel steči skozi vrata, je videl, da nima več izhoda. Plameni so se mu bližali vedno hitreje in hitreje. Začel je kašljati in se dušiti, nato pa padel v nezavest.
Ko se je zbudil, ni vedel kje je. Ljudje so hodili okrog njega, imeli so neke naprave v rokah in takrat se mu je tudi posvetilo kje je. V bolnici. Še vedno se je spraseval, kako je prišel sem, ko mu je zdravnik razložil:
“V svoji sobi ste bili ujeti v plamenih. Ma srečo je soseda slišala vaše krike in nas obvestila pravočasno.“
Lovrenzo je zakašljal. Ja, zdaj se je malo spomnil, kaj se je zgodilo.
Spet je zakašljal, pa tudi kihnil.
Zdravnik ga je zaskrbljeno gledal. „Najverjetneje imate vnetje pluč, to je normalno.“, je dejal, a vendarle se ni slišalo najbolj prepričujoče.

Ponoči Lovrenzo ni mogel zaspati. Cel čas je kašljal in kašljal. Ni se mogel umiriti. Spil je požirek vode, in ko se je končno malo pomiril, je na hodniku zaslišal korake. Ustavili so se takoj pred njegovimi vrati.
Mislil je da je kakšen zdravnik, ki preverja ali je z njim vse vredu. A naslednji hip so se vrata sunkovito odprla, mož, oblečen v črno je planil nadenj, v istem trenutku iz žepa potegnil nož in mu ga pritisnil ob vrat.
To se je zgodilo tako hitro, da Lovrenzo ni imel niti časa, da se bi branil.
Toda moški si je podrobneje ogledal Lovrenzotov obraz, in se skremžil. Hitro je nož zataknil v žep in odhitel k vratom. Lovrenzotu je še siknil: “Nikomur ne rečite niti ene besedice!”, in odhitel vstran.
Lovrenzotu še vedno ni bilo povsem jasno, kaj se je zgodilo, obraz moškega je zgledal zelo zmeden in raztresen, pa tudi malo žalostno - kot da bi se zmotil v številki sobe. Ja, verjetno se je zmotil v številki sobe! Kakšen morilec! Morilec... Morilec! Če je to bil morilec, bi ga moral ujeti! Hitro je stekel iz sobe na hodnik, pogledal v vse smeri, pogledal še v sosednje hodnike, a mošgega ni bilo na spregled.
”Mogoče, pa sem vse samo sanjal, in sem se zbudil, ko je že odšel” si je mislil. Počasi se je spet odpeavil v sobo, v postelji, in takoj zaspal. Naslednje jutro se ni več ničesar spomnil.
Se pa je spraševal, od kod ta majhna brazgotina na njegovem vratu...
———————————————————
To je to, upam, da vam je všeč.
Morska zelvica<3