Heeej<33
po stotih letih končno nov del!! Pa če ste pozabl, kaj se je zgodil prejšnjič:
*i*Obrnila sem se proti njihovemu zvoku in zagledala postavo. Najprej sem mislila, da je Holly in pritekla bliže. A ni bila Holly.*i*

- - - - - - - - - - - - - - - - - - -
*b*Katie*b*
Bilo je dekle, po videzu malo starejše od mene. Imela je zlate lase, kot Holly, in porcelanasto polt. Potem sem zagledala njene oči. Bile so temno rdeče. V trenutku sem zmrznila na mestu. Dekle se mi je približevalo. Delala sem počasne, okorne korake nazaj. Dekle se je nasmehnilo. Zlobno nasmehnilo.
»Hej, mala.« Pokazala je vampirske podočnike.


*b*Raven*b*
Prijetno večerno tišino je pretrgal grozljiv krik. Mislim, da se ga je slišalo čez celo šolo. Vsi so planili na balkone ali pa na hodnike. Zaslišal se je celo alarm in cela šole je bila nenadoma zbrana na dvorišču. Vsi smo bili v pižamah. Razkuštrani, prestrašeni. Nekaj deklet je nenadoma zakričalo in steklo z mesta, kjer so stale prej. Prišla sem bližje, da bi videla, kaj se dogaja. V ospredje je stopšila ravnateljica. Končno sem zagledala, zakaj so se dekleta prestrašila. Nekaj metrov stran je ležalo telo. Pa ne katerokoli telo. Kateino telo.

~ ~ ~

S Taro sva sami sedeli v sobi. Strmela sem v svoje noge in negotovo razmišljala, kaj se je zgodilo. Nisem bila povsem prepričana, kdo jo je napadel, a sem sumila, da je bil vampir.

S Taro sva bili sami, ker je Nicole hotela s Katie. Ni hotela stran od nje. Vztrajala je, dokler je ni zdravilka spustila zraven. Čeprav se meni to ni zdela preveč dobra ideja. Ostale nas je ravnateljica nagnala nazaj v dijaški dom, spat. Čeprav se mi je dozdevalo, da nihče ne bo moral spati.
»Kaj misliš, da je bilo?« me je vprašala.
»Upam, da ne tisto, kar mislim,« sem rekla. Tara me ni vprašala, na kaj mislim. Mislila je na isto, kot jaz. Na temna bitja.

~ ~ ~

Ponoči sem imela spet isto nočno moro. Vstala sem že okrog šestih zjutraj. Odšla sem na zajtrk, saj sem tako imela največ miru. V jedilnici sem bila sama, razen Jasona in nekaj drugih osamljenih fantov, ki so izgledali, kot da umirajo. Zdolgočaseno sem vzela pladenj in se odmajala do še bolj zdolgočasene kuharice. Kadar je v jedilnico prišel redkokdo, je bila zdolgočasena, a do vseh prijazna. Na pladenj mi je dala zajtrk. Nato se je spet posvetila svoji knjigi. Nenadoma sem opazila, da je bila knjiga narobe obrnjena.
»Gospa, zakaj poskušate brati narobe obrnjeno knjigo?« sem vprašala. Nekaj časa je buljila v knjigo, potem pa je bilo, kot bi se prebudila iz transa.
»Kaj misliš, deklič?« Sumničavo me je pogledala skozi svoja stara tanka očala, kot bi bila nekakšen kriminalec. »Ta knjiga se tako bere! Poglej!« Ko je obrnila knjigo, da bi videla besedilo, me je skoraj kap. Čez celo belo pšrazno stran je bilo napisano najbolj grozno sporočilo, kar sem jih kdaj prebrala.

*i*Na polno luno, ob polnoči, na prizorišču napada. Če te ne bo tam, bo tvoja prijateljica umrla.*i*

»Kaj tako gledaš, dekilč? Le narobeknjiga je! Vsi jih poznajo!« Besedilo je obrnila nazaj k sebi, kot bi se hotela prepričati, da je z njim vse v redu. Ko ga je obrnila k meni, je bila le pesem, napisana z elegantnimi črkami. Še enkrat sem zmedeno pogledala knjigo.
»Ah, nič,« sem čivknila in se odpravila za eno od miz. Začela sem se zavedati svojih rdečih lic in Jasonovega pogleda. Postalo mi je vroče. No, pa je šel tisti mir, ki sem ga hotela, k vragu.

»Hej.« Skoraj sem skočila iz kože, a sem se le presenečeno pogledala gor. Zraven moje mize je stal Jason in še vedno zaspano mežikal. »Oprosti, če sem te prestrašil. Lahko prisedem?«
Nekaj časa sem le zmedeno strmela vanj, potem pa sem dojela. »Ja seveda!« Jason se je nasmehnil.
»Hvala.«

*i*Na polno luno, ob polnoči, ob prizorišču napada. Če te ne bo, bo tvoja prijateljica umrla,*i* se mi je cel dan ponavljalo v glavi. Polna luna je bila danes zvečer. Pogoltnila sem. Kdorkoli je že bil ta izsiljevalec, je mojo šibkost zadel v polno. Katieino življenje je bilo povsem odvisno od mene in zato sem se sovražila. Vraga, zakaj sem se odločila priti ravno na to šolo? In zakaj se še nisem pobrala od tod?