Strele, grmenje. Vsi prostori akademije Temne doline so temačni in vlažni. Slišijo se pritajeni glasovi, škrebljanje dežja po oknih, veter, ki se neumorno zaganja v zidove šole, šole prekletstva. Srhljiva noč, nihče ne more zatistniti očesa. Strah, ki ga občutiš že ko stopiš na posestvo te veličastne zgradbe. Kar naenkrat pa vse potihne. Vse je mirno. Veter se popolnoma umiri in zavese se lenobno spustijo nazaj dol. Nekatera okna se zaradi prepiha zaprejo. Čez nekaj trenutkov, ko se zdi, da se je vse umirilo, pa se zaslišijo grozljivi kriki, zlobni smeh, prepih, ropot. Totalen kaos. A vendarle že čez nekaj sekund vse potihne. Stenska ura na glavnem hodniku odbije polnoč.
Prvi sončni žarki vedro posijejo skozi okna. Vonj po kavi se vije čez celo kuhinjo. Ljudje na ulicah se počasi prebujajo in hitijo po opravkih. Bella se prebudi in si pomane oči. Njeno pravo ime je Isabela, vendar ji je ljubše, če jo kličejo kar Bella. Hitro se preobleče in odhiti v kuhinjo, kjer jo že čakata njena mati ter sestra.
"Ali si slišala, kaj se je včeraj zgodilo na akademiji Temne doline," jo vpraša mati Cecilija.
"Kako le?" ji je odgovorila Bella "spala sem".



Končno mi je uspelo, da sem začela pisati novo zgodbo. Upam, da vam bo všeč.
Pozdravčki,
Pretty.Kitty123