Pritekla sem do bleščečega se morja. Zraven so stale le palme. Na palmi je sedel papagaj. Kazal je na zahod. »Kje je zdaj pogum! Kje je zdaj pogum!« Je govoril papagaj. Vsako poved je enkrat še ponovil. Poslušala sem ga naprej. »Tam! Tam!« Je vzklikal. »Ti me razumeti! Ti razumeti mene!« Je še naprej dejal papagaj. S krilom je zamahnil proti listku, ki je bil na tleh, bleščečem se pesku.

Na njem ni bilo napisanih črk, vendar številke: 031 987 452, zraven pa napisano vse živo- @678Angles789@. Obrnila sem se proti papagaju. Nisem vedela, kaj mi hoče povedati. »Listek, listek! Skrivnost skriva se v preteklosti!« Je še naprej govoril papagaj. »Preteklost?« Sem se zmedeno vprašala. Prihitela sem k kočici.

»Amanda? Ti veš, kaj je bilo v preteklosti? Z-Z-mojimi starši?« Sem dejala. »P-P-Preteklost? Tvoji starši?« Je začela. »Kaj pa, če bi, kaj pojedla? Si prehlajena?« Je zamenjala temo pogovora in me vprašala. »Ne! Nisem prehlajena, ne bolna! Želim si izvedeti več! Resnico mi povej!« Sem od jeze »skoraj« zakričala. Začela je.

»Daniel, tvoj oče, je pred 10 leti potonil v morju Angles. Za vzrok ne ve še nihče. Mama, Angela, pa je verjetno v svojem dvorcu, gradu…« Ni hotela dokončati. Zavedala se je, da ji je izdala preveč. Morala bi upoštevati pravila, ki jih ji je naročil…
(SE NADALJUJE...)
Lp, Sladkorček