Tekla sta po gozdu. Lejla se je že navadila na nove noge in je spretno risala v sneg novo pot. V senci se je nekaj zganilo, nekaj kar je oba pritrdilo v tla. Iz senc je skočil volkodlak. Pa ne taki kot sta bila Gaj in Lejla ampak zelo grozljiv. Lejla je sicer bila prepričana, da je tudi ona strašna a ob tem kar je stalo pred njo sploh ni bila grozljiva. Pošast je nasršila dlako, rdeče oči so se ji bliskale od besa. Rasprla je srebrne kremplje s katerih je kapljal strup. “Učitelj za magijo za volkodlake je rekel, da se magija pokaže takrat, ko jo najbolj zabiš” je modroval Gaj.
“ no to upam da je zdaj!” je zakričala Lejla in se izognila krempljem. Gaj in Lejla sta se samo izmikala. Nič drugega nista mogla. Čez nekaj časa ju je pošast stisnila v poguben položaj...