Lejla je poskusila vstati, a se ni mogla premakniti. Pogledalaje roko v katero jo je zadel strup. Bila je poraščena s črno pasjo dlako. Poškilila je v nos, ki se ji je podaljšal v gobec. Spremenila se je v volkodlaka. A ne takega kot tistega, ki je ubil feniksa a drugačnega. Vstala se je in končno pogledala naokoli. Povsod so bile sledi še dodatnega boja, volkodlaka pa nikjer. Postavila se je na volčje šape in vadila hojo, dokler se ni povsem navadila na novo telo. Hotela se je obrniti in nenadoma zagledala rep. Dolg volčji rep! Iza drevesa je stopila še ena volkodlakinja. Lase je imela do ramen, prekritih s sivim kožuhom. Mežikala je s svetlo modrimi očmi in rekla “ oj, nova sošolka! Sem Paula. Peljala te bom k ostalemu razredu. Prvi šolski dan je. Pa meni se tudi nič ne sanja. Kaj sva midve? No tudi jaz imam veliko vprašanj zato greva. Pridi!” Lejla ji je začudeno sledila.