"Mufi! Kaj si spet ušpičil?!" se gospa Grom zopet jezi na svojega mačka.
Mufi je še majhen in temu primerno - igriv. Velikokrat kaj ušpiči. Se je že zgodilo, da je morala njegova lastnica zamenjati zavese, kupiti novo zofo, ali pa na novo oblazinjiti stole. To gospe Grom ni bil problem, saj je zelo bogata, in živi v razkošni hiši. Ima svojo čistilko, kuharico, in dva služabnika. Do njih zna biti zelo stroga in ukazovalna.
Tokrat pa se je zelo razjezila na ubogega mačka. Mufi se je podil za žogico v dnevni sobi; bil je tako zavzet, da bi ujel to "presneto" žogico, da je naredil velike luknje v preprogi. Gospodarici je prekipelo! Presenečenega mačka je nemudoma prijela in vrgla na cesto, kot da je kakšen izmeček. Mufi je bil žalosten saj mu je bilo pri gospe Grom drugače všeč. Dobil je veliko dobre hrane, imel je najdražje in najudobnejše ležišče, parkrat na leto pa ga je celo odpeljala v mačji salon. Tam mu je bilo šele všeč! Le da se je kdaj pa kdaj res grozno razjezila nanj! Čemu vse to dretje?
Tako Mufiju ni preostalo drugega kot da čaka pred vrati in upa da ga bodo vzeli nazaj. Začelo se je temniti, pa še vedo ni nihče odprl. Mucka je začelo zebsti saj je bilo zunaj mrzlo. Obupano je začel iskati toplo zavetje. Sklenil je da bo jutri zopet šel čakat pred vrata. V tem mrazu, sredi noči, se je sprehajal po Londonskih ulicah. Pot ga je zapeljala mimo smetišča s kosovnimi odpadki, tam pa je zagledal nekaj sumljivo znanega. To je stara zofa gospe Grom! Kar tam bo prespal. Udobno se je namestil in zaspal. Naslednje jutro ga je zbudil hrup tovornjaka. Spomnil se je kje je in zakaj. Izpolnil je svojo obljubo in šel čakat pred gospodaričino hišo. Čakal je in čakal in čakal. Ko je že skoraj obupal pa je nekdo sunkovito odprl vrata.
Bila je gospa Grom! Zelo se je razveselil in se ji šel muzat okrog nog.
A gospodarica se je samo zdrla nanj: "Presneti maček! Kaj še nisi šel?! Izgini!!"
Mufi je prestrašeno zbežal in se skril v smetnjak. Pojma ni imel kako dolgo je tičal tam, verjetno kakšno uro.
Nenadoma pa se je pokrov smetnjaka odprl. Zagledal je deklico, ki je začudeno a hkrati usmiljeno strmela vanj.
Bila je Bella, 14-letna punca, ki je ravno nesla smeti.

***
"Ti si na vrsti!" sem dejala Anni, svoji 11-letni sestrici.
"Ne ti si, jaz sem to storila že zadnjič!" ahh vedno ista zgodba.
Tako sem se vdala usodi in šla ven. V roki sem nosila vrečo polno smeti.
"Zakaj vedno jaz? Anna nikoli ne odnese smeti! Vedno moram vse sama. Starši pa: glej Bella treba je sprejeti odgovornost. Saj si starejša...Ahhh!" ko sem tako razmišljala sem avtomatsko odprla kanto za smeti in že sem hotela vanjo stresti smeti, ko sem v njej zagledala mucka. Še čisto majhnega, ubogega in verjetno tudi lačnega. Kako se mi je zasmilil!
V trenutku sem pozabila na smeti. Vzela sem mucka in ga odnesla naravnost v kopalnico, kjer sem ga umila s toplo vodo in osušila. Nato pa sem šla v kuhinjo in mu v posodico nalila malo toplega mleka, da poteši svojo lakoto.
Medtem, ko je pil pa je prišla v kuhinjo Anna: "Bella! Kaj je pa to? Saj veš, da starša ne dovolita mačkov v hiši!"
"Tiho Anna!" sem ji zabičala.
"Oprosti...Kako je srčkan." je rekla Anna in ga stisnila v objem.


******
Verjetno ste že opazili, da je :cat2:‍:black_large_square:wonder cat :cat2:‍:black_large_square: objavila podobno zgodbo.
Nisem fejkala (da ne bo kdo mislil :sweat_smile:).
Zmenili sva se, da iz podobnega začetka narediva dve različni zgodbi.
No, to je moj prvi del. Upam da vam je všeč :heart::heart: