Matthew je za trenutek pogledal Sophie in nato spustil glas na nekaj bolj resnega.
»Veš, Sophie, ni skrivnost, da so stvari med teboj in Davidom zapletene. Nisem pa prepričan, da kdo zares ve, kaj se dogaja v njegovem srcu.«
Sophie je globoko vdihnila.
»Tudi jaz ne vem. Po eni strani se zdi, kot da me želi, po drugi… kot da se nekam skriva, kot da se boji, da bi ga preveč videla. Kot da ima nekaj, kar me loči od njega.«
Matthew jo je poslušal z resnim izrazom.
»Včasih je življenje težko, ko te potegnejo v različne smeri. Družina, pričakovanja, skrivnosti. David ni edini, ki ima svoje boje, Sophie. Ampak tisto, kar šteje, je, da se najde pot do iskrenosti — če si z nekom, ki ti nekaj pomeni, moraš biti pripravljen soočiti se z resnico, četudi boli.«
Sophie je počasi pogledala v njegovo smer.
»In ti? Kako ti gredo takšne stvari?«
Matthew se je rahlo nasmehnil in se obrnil proti njej.
»Veš, tudi jaz nosim svojo senco. A prav zato razumem, kako pomembno je, da imaš ob sebi nekoga, ki ti pomaga premagati temo.«
Sophie je začutila rahlo toplino v prsih. Prvič po dolgem času ni bila sama z razprtimi ranami, ki so bolele. Ob njej je stal nekdo, ki ni obsojal, ampak poslušal.
»Morda je čas, da nehAŠ čakati, da te drugi rešijo, Sophie,« je zaključil Matthew tiho. »In začneš živeti zase.«
Sophie je pokimala in z rahlim nasmehom dodala:
»Mogoče imaš prav.«
V ozadju se je v njeni glavi vse bolj vmešavala misel na Davida. Njegova senca je bila še vedno tam, a počasi je začela slutiti, da obstaja tudi druga pot.
»Mislim, da bo bolje če greš nazaj v posteljo,« je dejal Matthew. »Pridi, te pospremim.«


S časom sta se Matthew in Sophie začela vedno bolj zaupati drug drugemu. Pogovori so postajali globlji, njune besede pa bolj iskrene. Matthew je znal prisluhniti Sophieinim skrbi in negotovostim, ne da bi jo sodil, kar ji je prineslo občutek varnosti, ki jo je že dolgo pogrešala. Sophie je čutila, da ob njem lahko pokaže tudi svoje šibkosti, brez strahu pred zavrnitvijo.
Njuna bližina je rasla počasi, a neizbežno, skozi skupne šepete, smeh in tihe trenutke, ko ni bilo treba nič reči. Matthew je postal njena opora, sopotnik v tem nepredvidljivem svetu, kjer so bile stvari z Davidom tako zapletene. Skupaj sta odkrivala, kaj pomeni zaupati in biti iskren, nekaj, kar je Sophie zelo potrebovala.
David je opazoval Sophijeve dneve iz daljave, z mešanico radovednosti in bolečine. Ni mogel spregledati, kako pogosto je zdaj videl njen smeh v družbi enega visokega, temnega fanta – Matthew. Sprva so bile njune interakcije kratke, nekaj izmenjanih besed ali nasmehov na hodniku. A nato so postopoma prehajale v dolge pogovore, tihe šepete na klopcah ob oknu, skupne sprehode med šolskimi prostori.
David je čutil, kako mu srce zateguje, ko je videl, kako Matthew polaga roko na Sophieino ramo ali kako jo z očmi prepoznava na način, ki ga je David že dolgo pogrešal. V njem je rasla mešanica ljubosumja, krivde in nemoči. Ni mogel spregledati, da se Sophie počasi, a zanesljivo odpira nekomu drugemu — nekomu, ki ji daje tisto, kar je on ni znal.
David ni mogel več zdržati tiste tihe bolečine, ki ga je vsak dan bolj pritiskala. Ko je videl Sophie in Matthew skupaj, kako se smejita in delita trenutke, je v sebi začel zbirati pogum. Odločil se je, da se bo poskušal znova približati Sophoi.
Na hodniku, kjer so se običajno srečevali, je počakal, da se Sophie približa. Ko jo je zagledal, je stopil do nje in z rahlim, previdnim glasom rekel: »Sophie, lahko govoriva? Rad bi ti nekaj povedal.« Ni hotel preveč pritiskati, a hkrati je bilo v njegovem glasu nekaj resničnega, iskrenega.
Sophie ga je presenečeno pogledala, za trenutek ni vedela, kako naj reagira. A nekaj v njegovem pogledu ji je dalo vedeti, da to ni še ena drama, temveč želja, da najdeta skupno pot.
David je nadaljeval: »Vem, da stvari niso enostavne. Ampak ne morem te kar pustiti. Hočem, da veš, da sem tukaj. Če boš dovolila.«
»David… kaj pa vem… jaz res…«
Za njo se prikazal visok fant, se sklonil k njej in ji nekaj zašepetal na uho. Sophie je pokimala in rekla: » Ja, tako pridem.«
David je nemo opazoval prizor, v njem se je zbudila mešanica ljubosumja, negotovosti in bolečine. Njegova želja, da bi se približal Sophie, se je spet umaknila ob prisotnosti skrivnostnega fanta. Zavedal se je, da ni več edini, ki si želi njene bližine. Zajel je globok dih in poskušal zbrati misli, medtem ko je Sophie že odšla stran z neznancem.
»David, res moram iti…se bova kdaj drugič pogovorila, prav?«
Ne da bi počakala na odgovor, se obrnila in odhitela stran.
***