*b* Ujeta med rjuhe in tišino *b*
Sophie se ni več vračala domov. Najprej je ostajala pri Matthewu "za vikend", potem "za nekaj dni", potem… je bilo kar običajno, da je spala pri njem. In ko si je en večer skušala oprati zobno ščetko, jo je že čakala nova. Bela, lična, njegova. Zložena ob njegovi lastni, kot da je to njen novi dom.

Noči z njim so bile zapletene. Njegov dotik je bil zahteven, a v njem je bila tudi nežnost — tista izkrivljena, nevarna vrsta, ki te najprej zavede, potem pa zaduši. Poljubi so bili dolgi, globoki. Kdaj sladki. Drugič skoraj nujni, posesivni, kot da jo poskuša z njimi zadržati pri sebi, jo prepričati, da naj ostane. Ko sta ležala skupaj, zavita v rjuhe, ji je šepetal:
»Tukaj si varna. Tukaj si… moja.«

Sophie je ležala ob njem, glava mu je počivala na prsih, in čeprav je bil trenutek tih in topel, je v sebi čutila... praznino.
Ne mir. Niti ljubezni.
Samo… sprejemanje.

*b* Nadzor *b*
Nekega večera je Matthew prijel njen telefon, kot da išče nekaj nepomembnega, potem pa:

»Ti res še vedno hraniš številke vseh teh ljudi? Zoey? Cloe? In David? Sophie… to ni več tvoj svet.«

Pogoltnila je slino. »Samo… spomini so to. Nič posebnega.«

»Nič posebnega?« Njegov glas je bil mehak, skoraj žalosten. »Vem, da ti je težko. Ampak pomaga, če počistimo s starim, veš? Tukaj imaš mene. In Filipa. Družino.«
Njegov prst je hitro drsel po zaslonu.
Izbrisano. Ena za drugo.
Zoey. Cloe. David.
Potem je nastavil novo zaklepanje. Geslo, ki ga je vedel samo on.

»Lahko še vedno govoriš s Filipom. A kadar bom jaz zraven. To je edino pošteno, Sophie.«

Njena roka je otrpnila. Njena tišina – glasna. A ni rekla ničesar.

*b* Upor v senci – Zoey *b*
Bilo je med odmori, v stranišču v drugem nadstropju. Tam, kjer signal ni bil dober in kamor Matthew ni nikoli zahajal.

Zoey jo je čakala.

Ko je Sophie odprla vrata, je za hip obstala.
»Sophie. Nimava veliko časa.«

Iz torbe je potegnila nekaj majhnega, skoraj smešnega – staro Nokio. Tisto z gumbi.
»Dve kartici. Druga številka. Nihče je ne pozna. Uporabi jo samo, kadar si res sama. In samo, če si varna.«

Sophie jo je vzela. Pogledala napravo, kot bi ji nekdo podaril zadnji košček sebe.

»Zakaj to počneš?« je zašepetala.

Zoey je skomignila: »Ker se spomnim, kdo si bila. In nočem, da te pozabimo, Sophie.«

Takrat je prvič po dolgem času Sophie nekaj začutila.
Ne sreče.
Ampak… moč.

Majhna, skrita.
A dovolj, da v njej ni bilo več popolne teme.

*b* Noč, ko Matthew ne sliši vseh korakov *b*
Tisto noč, ko je Matthew spal, je Sophie odprla predal. Tiho. Previdno. Nokio je skrila pod pižamo, šla v kopalnico in zaklenila vrata.

Prižgala je majhen ekran. Lučka je utripnila. Srce ji je utripalo hitreje.

Nova številka – Cloe.
Nova številka – David.
Nova številka – Zoey.

Pogoltnila je solzo in poslala eno samo sporočilo:
*i* "Tukaj sem." *i*