Živjo. 11. del je tu! Uživajte!:grinning::grinning::grinning::grinning:

Če ste pozabili, kaj se je zgodilo v prejšnjih delih:
__________________________________________________________________
Ariana nekaj dni pred svojim 12. rojstnim dnem pade skozi okno. Če prav se ji ni ne zgodi pristane v bolnici. Ko se tam zbudi iz nezavesti, jo spustijo domov, kjer ima le še ne dan časa, da pripravi vse za svoj rojstni dan. Na njen rojstni dan se starša slabo počutita in gresta počivat. Ko ura odbije ena (takrat ima zares rojstni dan) iz kamina pade pismo, ki ga začne brati. Zdaj je na strani, kjer piše, katere učbenike bo potrebovala.
__________________________________________________________________

11 DEL:

Rammaner Schusc: Na potepu s šmrčiki,
Leonardo McRontagu: Spomini na leta magije,
Miranda Abott: Zgodovina magije,
Hannah Jean Melatricks Studd: Magične živali in njihove lastnosti,
Dixy Nilstenn Bahec: Astronomska luna magije
in Albus Preskot: 10 000 magičnih načinov delanja napojev.

Ostale učbenike dobite v šoli.

Podrobnosti in druga pravila vam bomo povedali na prvi dan šole.


S spoštovanjem,

Prof. Elizabeth in ministrstvo za magijo


»Mislim, da to čudno šolo obiskuje še ena Ariana Riley Perkinson, ker jaz že nisem magična pa take stvari!« nekoliko veselo, nekoliko žalostno povem. »Ne še!« mi reče Adrian. »Tega se boš naučila tam. »Čakaj, a ti slučajno veš za to šolo?!« ga s pričakovanjem vprašam. Adrian mi odgovori. »Jaz hodim na to šolo! In Arthur je tudi.« »Uau,« sam to lahko izjavim, ko mi Adrian pove vse to. »V katero podšolo pa hodiš ti?« ga vprašam. »V Roostmer,« mi veselo pove. »Če mene vprašaš je to najboljša podšola. Pa še, modra barva mi zelo paše.« »Uuu, a modro barvo imate v tisti podšoli. Meni bi sigurno pasala. Upam, da pridem tja!« se razveselim. »Ja jaz tudi,« mi reče Adrian. »Samo potrudi se, da ne boš šla v Dlabberys, tam so nakoncu vsi čudaški in zdolgočaseni.« Pokimam mu. »Ampak, mami in oči ne vesta za magijo« Adrianse mi nasmehne in reče. »To ti bodo razložili v šoli. Dolga zgodba.« »Aaaa,« razočarano izdavim. »Dovolj imam že tega govorjenja. Pojejmo raje torto!« Razveselim se, da je to rekel, ker se je zgodilo preveč vsega zame.

»Končno torta,« se oglasi Adrian, ko jo poskusi. »Od vrčak mi je ob koncu leta postalo slabo!« »Kaj so vrčake?« ga vprašam. »Ah,« mi odvrne Adrian. »Podobne so tortam, le da so čarovniške in manj okusne, notri pa je nadev iz škržnjave trave.« »Aaa,« se zgnusim. »Pojejmo raje torto.« Torta se je izkazala za zelo okusno. Pojedla sem kar štiri kose, saj sem bila lačna vse od kar sem dobila pismo. Adrian tudi ni bil na dieti.

Se nadaljuje...