Tale del se ne dogaja ob istem času kot ostali (približno teden nazaj), in tudi v istem kraju ne, ampak je vseeno povezan z zgodbo, Upam da vam bo všeč, in boste uživali v branju. Srčno sem si želela napisati zdraven še kakšen opis osebe, a se mi je mudilo z pisanjem dela. Sicer pa bo ta dogodek, še omenjen. Opomin: Imena vseh likov do zdaj so izmišljena, in vsaka podrobnost z resničnimi osebami je zgolj naključje. Pred tem pa *b*opozorilo: :warning:V tem delu je kar nekaj podrobno opisanega nasilja in krvi, občutljivim ogled odsvetovan.*b*:warning:
No, pa nadaljujemo...

Mladenka je stala na pločniku in čakala, da se mimo kdo pripelje in ustavi. Bilo je pozno ponoči, a ni vedela koliko je bila ura. Nazadnje ko je pogledala na njo, je kazala devet do desetih. Da bi pregnala dolgčas, se je sprehodila do semaforja, ki je stal kake 3 metre stran, in nato nazaj do kamor je prej stala. Spotoma je s pogledom ošinila svojo obleko za to noč. Črni škornji, segajoč malo čez kolena, rdeče mini krilo, životec, pa še torbica, ravno prav velika za vse kar rabi. Upala je da bo kmalu nekdo prišel, ker če ne, je vso to postopanje na ulici za prazen nič. Pa še lačna je začela postajati. Kljub pozni uri, še ni imela večerje. Kaj kmalu se je po cesti pripeljal rdeč Lexus. Počasi se je sprehodila do avta, ter potrkala na okno, ki se je odprlo.

"Hej, ali rabiš družbo?" Je s sladkim glasom vprašala voznika.
"Mislim, ne bi škodilo," je odgovoril ta. Tako je prisedla v avto, in zapela pas. Voznik jo je premeril s pogledom. "No, kam bi šla?"
"Nekam na samo." Ja tako bi bilo najbolje.
"Nisem vedel, da boste še delale," je komentiral.
"Zakaj pa ne bi delala?"
"Ah, torej ne veš za umore?" "Dovoli da pojasnim, kaj se dogaja. Do zdaj smo imeli v mestu že tri umore, vse žrtve so našli zvezane, in vse so delale isto delo kot ti."
"To pa je grozno."
"Ja, grozno je, upam da ga čimprej dobijo in zaprejo."

"Kam pa se peljeva?" Je vprašala, po skoraj dvajsetih minutah vožnje. Začela je postajati nestrpna, dolgo je čakala na priložnost, zdaj pa mora še čakati. A vendar svojega načrta ni mogla opraviti zdaj, preveč tvegano bi bilo.
"Nekam na samo. Saj si to hotela ne?"

Prikimala je, in nemo strmela čez okno. Pokrajina se je hitro spremenila, namesto hiš je zdaj videla travnike, malo naprej pa gozd.

"Potrpi še malo," je rekel. Avto je zavil po gramozni cesti v gozd, in čez čas se je ustavil na majhni jasi, globoko v gozdu. Izstopila sta iz avta. a takrat jo je zgrabil za roke. Začutila je nekaj mrzlega in kovinskega na svojih zapestijh, in nato slišala klik. *i*Lisice mi je nadel,*i* jo je prešinilo.

"Tako, zdaj pa hodi do tistega drevesa pred tabo, in ko si tam, se obrni s hrbtom proti njem," ji je ukazal. Vedela je da mora ubogati, če se bi hotela čimprej rešiti. Privezal jo je ob drevo, in šel nazaj do avta. Odprl je vrata, in zdelo se je, da je iskal nekaj, nakar je ven vzel nek predmet. Prišel je nazaj do nje, in videla je, da drži v roki nož z 10 centimerskim dolgim rezilom.
"Veš, tako lahko je ubijati." Je rekel, ter ji prislonil nož na vrat. "Mislim, eni l@jdri prerežem vrat, mediji napravijo cel cirkus, policija išče morilca, a ga ne bodo našli. In veš zakaj? Prepameten sem, poskrbim da ne puščam preveč obremenilnih sledi. Zdaj pa se moram posloviti, adijo." In s temi besedami ji je potegnil nož prek glavne žile v vratu. Stal je in jo gledal, pričakujoč da bo čez nekaj trenutkov izkrvavela in umrla. A namesto tega se je rana zacelila v manj kot v minuti.

"Kaj, kako še nisi mrtva?" je vprašal, z glasom, polnim nejevere. Znova se ji je pribilžal, a takrat je zelo močno ugriznila v njegovo zapestje. Tako močno, da ko je izpulil roko iz njenih ust, sta bila vidna dva globoka sledova, ki sta začela takoj pošteno krvaveti. Takoj ko je okusila kri se je sla v njej še povečala, in čutila je kako se ji sprednjih šest zob počasi podaljšuje in ostri, ter kako ji iz nohtov poganjajo kremplji. Slišati je bilo pok, ko je veriga na lisicah popustila, nato se je začela upirati vrvi, ki jo je držala, s tem da se je na vse pretege trudila, da bi naredila korak ali dva naprej. Vrv, ki je bila precej trpežna, se je počasi začela trgati. Pri tretjem poskusu je počila, in zdaj je ni nič zadrževalo. Pognala se je nadenj, ter ga zbila na tla. "K-kaj si ti?" je vprašal, v njegovih očeh se je pa zrcalila nepopisna groza, kot plen, ki ga je ravnokar ujel plenilec, in ve, da ga čaka smrt.

"Vraga, da boš zakričal," je mu odgovorila, in se je zdrznil, kajti ravnokar mu je prebrala misli. Pogledala ga je v oči, ter rekla: " Zdaj pa grem večerjati, adijo." Nato je s svojimi ostrimi zobmi zagrizla v tisti predel vratu, kjer je imel glasilke. Poskusil je odriniti njeno glavo stran, a mu je kremplje zasadila globoko v laket, in nato potegnila nazvzdol, da so mu iz izmaličene roke viseli trakovi mišic in kože, iz katerih je kaj kmalu pricurljala kri. Prijem njenih zob je za trenutek popustil, ko je vzdignila glavo, a takoj zatem je še enkrat s silovito hitrostjo zagrizla v njegov vrat, ter mu pri tem razparala glasilke, in nekaj večjih žil. Nakar je sklonila glavo in začela lakomno piti kri, ki je v rdečih slapovih lila iz zdaj odprtih žil, in se zlivala po tleh.

Čez nekaj minut je vstala, in iz torbice vzela tri vrečke za infuzijo. Vtaknila mu je prvo v žilo malo nad komolcem in čakala, da se napolne. Tako je storila še z drugo. Tretja se je napolnila samo za nekaj mililitrov, in nič več. Bolj pametno bi bilo, da bi jedla kasneje, a sli po krvi se je skoraj nemogoče upreti.

Pobrskala je je še po njegovih denarnici, ter vzela ves denar, ki ga je imel tam notri - okoli 230 $ in nekaj centov. Ves denar si je spravila v torbico,, prav tako vrečke za infuzijo. Pobrala je še lisice, ostanek vrvi, ter lovski nož in si jih tudi dala v torbico, ki jo je odložila na tla. *i*Vsaj inekcije s pomirjevalom nisem rabila,*i* je pomislila.

Zadrhtela je. Počutila se je, kot da neka sila poskuša stlačiti njeno telo v nadvse majhno škatlico, brez da se zaveda da to ne gre. Slišati je bilo pokanje kosti, in trenutek kasneje je med temnimi obrisi dreves letal netopir z torbico v ustih, in iskal pot domov. Na jasi v gozdu so se pa kmalu za tem, visoko na drevesu v temi poblisnile rumene oči, in zasilšal se je glasen zvok, kot skovik sove. Karkoli je bilo na drevesu, je že enkrat dolgo zaskovikalo, nato pa utihnilo.