Okej to je prvi del in je kot uvod, zato jue krajši naslednji bodo daljši. Obljubim.
---------------------------------------------------------------------------------
"Ian! Prosim nehaj govoriti o legendah o tej šoli. Veš da mi ni do skrivnosti in nočem se zopet spraviti v to." Se je nad Ianom jezilka Lana - njegova dvojčica.
Pavno se je družina Zalar, preselila v veliko mesto in Ian in Lana, sta se morala prešolati. Nobenemu od njiju ni bilo do nove šole. Morala si bosta poiskati prijatelje...
Iana pa so le zanimale Lagende in stare uganke. Tak je pač bil." Lana poglej kaj tukaj piše!

*i* Nekoč je bila tukaj, tako kot zdaj šola. Učitelji so bili prijazni. Razen enega. Nekaj je skrival in to so vsi vedeli. Imel je temne kodraste do ramen dolge lase in modre oči. Tihotapil se je po vsej šoli in zamudil veliko svojih ur. Učil je zgodovino. Kljub temu da je učil zgodovino, je polagal šolske ploščice. V njih so skrivnosti.*i*"je končno končal Ian.

Lana je le zavila z očmi. Odptravila se je naprej po hodniku. Iskala je...
št. učilnice 12114. Številke so bile kar pomešane. Opazila je da nekaj ploščic štrli na vzgor. Mogoče pa je imel Ian prav. Ampak ni se dala kar tako popustiti. Ian jo je kmalu dohitel.

" Kje si našel tisti list? Saj menda ga nisi ti napisal, kajne?" Ga je vprašala. Odkimal je:
"Listek. Misliš listek z Legendo? Zakaj te to zanima? Drugače, pa sem samo odmaknil mizo in ga našel zatlačenega vrob lesene deščice."
Lana je na široko odprla usta. Stvari je bila vajena ( Ian je pogosto našel kakšne take sledi), ampak ne na tako hiter način. Mislim kdo bi po pedesetih letih odmaknil mizo in malo stikal po lesenih deščicah?
Takoj ji je bilo jasno, da Ian ne bo odnehal. Raje ga bo pustila. Skoraj sto procentna je bila, da Ian ne bo nič več našel. Ni verjela, da bi bila ta šola, na novo prepleskana in v nulo očiščena, lahko imela kakšne skrvnosti. Ampak Ian ne bo kar zlahka odnehal.
Stopila je v razred.
Zaslišala je glas posmehovanja...