Enija je v tem trenutku zavpila. Sonija, ki je bila zelo ravnodušen in miren človek pa je rekla:
"jojojoj Enija, je vse vredu?"
Enija ji je odvrnila:
"Mislim, da sem videla Alico, vendar nisem prepričana."
Sonija: "Vse je vredu. Kdo je Alica? Mar ni to tvoja prejšnja prijateljica, ki se je preselila?"
Enija: "Sonija, oprosti. Lagala sem. Alica je umrla."
Sonija: "kaaaaaj, Enija resno, če se slabo počutiš mi povej, lahko greva domov.
Potipala ji je čelo, saj je mislila, da ima vročino.
"Enija, ti misliš resno, mar ne?", je rekla nekoliko žalostno, nekoliko resno.
Enija ji je začela pripovedovati o Rmanovih, o Alici, ki je umrla na božični večer, o Ani, ki je izginila med raziskovanjem...
Sonija je po končani zgodbi ostala odprtih ust.
"Moje sožalje. Oprosti, nisem vedela", je rekla tiho...
Enija je samo pokimala.
"Torej, greva spat?" je vprašala Enija. Sonija ji je tiho pritrdila. Ugasnili sta luč. Enija je že zaprla oči, ko je Sonija rekla:
"Enča, nehi." Enija jo je začudeno pogledala: "kaj???". "Nehaj strašiti". "Pa saj ne strašim???". Takrat je nekaj belega, nekaj glasnega in nekaj hladnega butnilo v šotor.
Punci sta zakričali. Skrili sta se pod odejo.
Ko je bela stvar odšla, je Sonija v roki imela polno krvi. Enija je prižgala luč. Krvavela je njena dlan, v kateri je bil zapičen nož. Sonija je jokala, vendar tiho.
Rekla je samo:
"ugotovili bova, kaj se dogaja..."