Lana je bila čisto navadna devetošolka… no, razen tega, da je oboževala tehnologijo in je znala popraviti skoraj vsak pokvarjen telefon v šoli. Nekega večera je sedela v svoji sobi, ko je njen doma narejeni sprejemnik nenadoma ujel čuden, ponavljajoč se signal.

BIP… bip-bip… BIP.

Najprej je mislila, da je to samo motnja. A potem je opazila nekaj, kar ji je dvignilo obrvi: signal je prihajal iz bližnjega gozda.

Ker je bila Lana Lana, seveda ni mogla samo sedeti doma. Vzela je svojo svetilko, telefon in slušalke ter se odpravila ven. Ko je stopila v gozd, je signal postal močnejši.

BIP… BIP… BIP.

Srce ji je razbijalo, a radovednost je bila močnejša od strahu. Čez nekaj minut je prišla do stare, zarjavele koče, ki je ni še nikoli videla. Vrata so bila priprta. Ko jih je odprla, je zagledala nekaj, kar je bilo videti kot… mini laboratorij.

Na sredini je stal kovinski kovček. Signal je prihajal iz njega.

Ko ga je odprla, je skoraj pozabila dihati. V kovčku je bila naprava, ki je izgledala kot križanec med dronom in zapestno uro. Ob njej pa listek:

“Če to najdeš, pomeni, da si dovolj pametna, da ga uporabiš. Svet te potrebuje.”

Lana je napravo previdno vzela v roke. V trenutku, ko jo je dotaknila, se je zasvetila in se ji prilepila na zapestje.

“Super,” je zamrmrala. “Zdaj sem še Marvelov lik.”

Naprava je zasijala še močneje in mehanski glas je rekel:

“Aktivacija uspešna. Misija se začne jutri.”

Lana je obstala.
Misija?
Jutri?

Ko je stopila iz koče, je imela občutek, da se je njeno življenje pravkar preklopilo v čisto drugo dimenzijo. In čeprav ni vedela, kaj jo čaka, je bila prepričana v eno stvar:

To bo najbolj nora pustolovščina njenega življenja.



























































:gem: