Guysss nov del!
Upam da vam je všeč!
(also kontekst za mrščenje na začetku: Ruben je bil povabljen na kosilo (glej prejšnje poglavje)
https://music.youtube.com/playlist?list=PLYPnMq48BYfnP9faCDRdvoT5ju6cg7roz
cute lil pink playlist za ta poglavje☾⋆⁺₊✧
⊹₊˚‧︵‿₊୨ᰔ୧₊‿︵‧˚₊⊹
Proti moji volji – vendarle sem bila vzgojena kot princesa – se namrgodim in moje obrvi se dvignejo v najbolj nejevoljen izraz. Takoj za tem se zberem in se vrnem v element nedotakljive kraljice, ki je vedno vzorna ter prijazna. Ne zmenim se zanj in si naložim pečenega piščanca in krompir, ter si v kozarec dolijem lageosa. Poskušam klepetati z sorodniki, hecati sestrico in uživati v hrani, kot da Rubna sploh ni tam, a to je bilo precej nemogoče.

“Mmm, tale piščanec je ravno prav pečen!” Pripomnim in si naložim še en kos.

“Meni se zdi preveč pečen.” Reče Ruben in me pogleda naravnost v oči. Preštejem do 10 in uporabim tehniko, ki najbolje deluje pri takšnih ljudeh.

“Če ti tako praviš.” Odvrnem in se nasmehnem. Z presenečenjem odvrne pogled, saj je pričakoval da se bom prepirala. Srknem požirek vina in povprašam sestrico o današnjem pouku. Veselo mi razlaga o njenem dnevu ter prijateljicah, ko zalotim Rubna ki strmi vame.

“Je kaj narobe?” Rečem brezizrazno in privzdignem obrv. “Sem tako zanimiva, da ne moreš nehat gledati?” Rečem z največjo možno količino samozavesti in se vzravnam.

“Med zobmi imaš solato.” Odgovori in se obrne k osebi na njegovi levi, ter se začne pogovarjati, kot da se ni nič zgodilo. V sekundi vzamem iz žepa svoje ogledalce (eno izmed mnogih) in preverim zobe, ki so se bleščali kot biseri, brez kakršne koli napake, kaj šele solate. Z glasnim tleskom zaprem ogledalce in vidim nadutega princa, ki se reži od ušesa do ušesa.

“Kreten.” Zamrmram in probam razmišljati o čem boljšem kot pa o tem, kaj je njegov problem.

Preostanek kosila je minil brez večjih zapletov, razen tega, da sem občasno opazila da me Ruben opazuje.

***

Ko smo vsi končali z obedovanjem in izpraznili kozarce, se je miza počasi začela prazniti. Ostala sem dokler niso odšli vsi do zadnjega, saj sem vedno pomagala služabnikom pospraviti mizo, in tudi zdaj, ko sem kraljica, se še nisem odvadila tega. Služabniki me imajo precej radi, saj sem pogosto pomagala tudi v kuhinji in vedno imela pospravljeno sobo, da niso imeli preveč dela. Med pospravljanjem mize smo malo pokramljali in kot bi mignil je bila čista.

Ko sem zapustila jedilnico, sem se napotila v knjižnico, kjer sem rada preživljala popoldneve. Iz police sem pobrala enciklopedijo o mitičnih morskih živalih, eno svojih najljubših knjig v knjižnici in se napotila proti svojemu kotičku z oguljenim, temno zelenim naslanjačem, ki pa ni bil prazen. V njem je ležerno napol ležal Ruben in bral nek zgodovinski roman z že skoraj razpadlimi platnicami.

“To je moj sedež.” Sem nejevoljno rekla.

“Nikjer ne vidim tvojega imena na njem.” Je odvrnil, ne da bi sploh odvrnil oči s knjige.

Usedla sem se na sosednji naslanjač, saj je bil edini prosti stol zraven svetlobe, v kateri sem sploh lahko brala. Čez pet minut tišine sem opazila, da ne bere več, temveč me opazuje.

“Kaj bereš?” Reče z dejanskim zanimanjem.

“Nič kar bi te brigalo.” Rečem mogoče malo preveč osorno, saj sploh ni bil nesramen.

Vrne se nazaj k branju svoje knjige, a zdaj se nisem mogla več fokusirati. Hudo me je zanimalo, kaj je počel na pokopališču in že sem odprla usta, ko sem videla da je zaprl knjigo in vstal.

“Včeraj sem te videla na pokopališču... Kaj si počel tam?” Sem rekla še preden je šel mimo mene.

Zdrznil se je ter se ustavil, nato pa se je sklonil nadme, tako da sem lahko čutila njegovo dihanje. Z roko je nežno, kot da bi ravnal z krhko vrtnico, popravil pramen las, ki mi je ušel iz pričeske, ter ga zataknil za uho.

“Nič kar bi te brigalo.” Je zašepetal v uho, na obrazu pa se mu je spet narisal tisti zoprni, nadut nasmešek. Odšel je iz knjižnice, a sploh nisem opazila kdaj, saj sem bila tako šokirana. Tudi ko ga že zdavnaj ni bilo več, sem lahko čutila rdečico na licih in njegov dotik.

***

Po večerji sem si privoščila dolgo kopel. Vanjo sem vlila vaniljevo in jagodno aromo ter poskrbela za ogromno mehurčkov, ki so me žgečkali po koži. Po sproščujoči kopeli sem sobo nadišavila z jagodnim pršilom, zagrnila zavese, umila zobe, ter razčesala lase ter si jih spletla v dve kiti. Oblekla sem svojo najljubšo bombažno pižamo z jagodkami in pentljicami, ter se vrgla v svojo z baldahinom ogrnjeno kraljevsko posteljo, ki je bila polna blazin. Skoraj sem že zaprla oči, ko sem slišala trkanje ter odpiranje vrat. Dvignila sem glavo ter vidila svojo najboljšo prijateljico Rheo, ki je že plezala na posteljo.

“Hej! Nisem mogla zaspati, zato sem prišla k tebi.” Z Rheo sva to pogosto delali, ko ena od naju ni mogla zaspati, je prišla k drugi v sobo, nato pa sva klepetali dokler nisva postali preveč zaspani in omahnili v sladki spanec.

“Torej, kakšen se ti zdi princ Ruben? Meni se zdi tako nesramen, resno mi gre na živce. In da se tako obnaša do kraljice?! Nesprejemljivo.” Rhea je veselo čebljala naprej, jaz pa sem jo poslušala. Govorili sva o vsem, kar lahko govorita dve mladi punci na kraljevskem dvoru. O ličilih, katero rdečilo je najboljše, oblekah, prihajajočem pomladnem plesu, o kuharici, ki je varala svojega moža z hišnikom... Opazovala sem njeno čokoladno-kavni odtenek kože ter njene mehke kodre, njene velike rjave oči in poslušala njen zvonki smeh. Zavedla sem se, da je nikoli nočem izgubiti in si ne morem predstavljati življenja brez nje kot moje najboljše prijateljice.
⊹₊˚‧︵‿₊୨ᰔ୧₊‿︵‧˚₊⊹
Anywaysss to je vse za ta del<333
Upam da vam je všeč
lageos - zajčje vino; močno grško vino (ni iz dejanskih zajcev (no, upam da ni))
Also, upam da ni preveč kratek del, prejšnji je bil mal daljši ker že ful dolg nism objavla ampak zdej bo bl redno (in tud daljše sam ne more bit vsakič ful dolgo)
Also, odločila sm se da bojo deli zdej izhajali ob sobotah ob 15.00<333 (zato da bojo redni deli in da se prsilim da pišem)