Počasi hodim proti domu in se poskusim pomiriti. Mafija, Viktorija in spet mafija. Jezno stopim hitreje, kakor da bo pomagalo. Mudi se mi domov, nočem se ozirati naokoli zato raje mislim na Viktorijo. V spomin si prikličem njen dotik, nasmeh in pomežik. Pomaga, čeprav Rozi že začenja nabijati o pošiljanju signalov. Signali, ki jih ne razumem, slaba sem v kakršnikoli komunikaciji. Globoko vdihnem in izdihnem in se začnem koncentrirati na to poskušam uskladiti in umiriti dihanje. Takoj, ko opazim svojo hišo stečem proti njej. Z vso silo odprem vrat se opotečem po hodniku in samo stečem v svojo sobo. Sesedem na tla in objamem svoja kolena, le zakaj me trapasti filmi o mafijcih vedno spravijo iz tira. Previdno se uležem na tla in stisnem, k sebi plišastega volka in globoko diham.
Globina, prazna in temna, samo trenutek stran, da te potegne vase. Temačne vijugaste ulice, sestavljene iz visokih umazano sivih blokov, ki vijugajo kakor kače, sikajo in grizejo. Ljudje pa tečejo iz njih, kakor mravlje so in se prekopicavajo drug čez drugega. Se teptajo, samo, da bi pobegnili. Le neka ženska se blaženo smeji, med tem, ko v naročju drži prestreljenega moža in njene oči so prazne, kakor moževa glava. Tih glas, ki sprašuje: ,,mami, mami, čemu se smejiš mami?''
Zakričim na ves glas, zdi se mi, da me nekdo drži z vso silo in me pritiska k tlom. Vpijem ter tipam za nečem, klado, kijem, knjigo, blazino. Tema okoli mene je moreča, mrtvaška. Prestreljena glava, prazne oči Jezno stresem z glavo vendar si ne upam iz postelje, kakor, da je pod njo pošast, ki steguje svoje lovke.
,,Sweetie! Sweetie presneto a si v redu?'' zaslišim in soba se razsvetli. Vse oblike postanejo domačnejše in milejše, previdno zamežikam.
,,Spet so bile more ne? Čisto si bleda, še bolj kot sicer,'' zamrmra Beatrice in zmaje z glavo, ko sede k meni.
Samo objame me in začne šepetati: ,,ššš vse je v redu ti si tu, jaz sem tu, oči je tu, na varnem, nisi na nobenem čudnem placu, res nisi, vse je v redu, v redu je.'' Neham se tresti vendar šele zdaj opazim, da bruham slap nepovezanih besed, ki se zmedeno mešajo med sabo. Zaprem usta in poskušam globoko vdihniti in misliti na lepe stvari, vendar ne gre, oči te grozljive oči.
,,Glej Sweetie res je v redu, saj veš, da imam tudi jaz nočne more vedno iste,'' glas se ji zatrese zato le prikimam ter rečem: ,, vedno je isto ampak zdaj sem v redu, res lahko greš nazaj spat bom že, resno in ne sekiraj se zaradi mene.''
Pogleda me, začudeno in me objame, ter počasi odkima, kakor, da bi jo bilo strah, da bom izpuhtela, če odide. Še zmeraj me drži in nekaj mrmra, prepoznam uspavanko in še sama ne vem kdaj se mi oči zaprejo.
,,Dobro jutro gospodična Sweetie, gospodična Beatrice je dejala, da se počutite slabo, prinesla sem Vam zajtrk, če zmorete jesti,'' zaslišim zmedeno mežikam in samo pokimam. Sestrična se je očitno odločila, da nisem dovolj močna vendar ima prav, vedno je bilo tako, preprosto sem rabila dan, da sem si opomogla. Kako šibka sem, pa še vse me boli od spanja na tleh, ugh. Vendar ne dovolj, da zavrnem zajtrk takoj pograbim rogljiček in hlastno ugriznem vanj in po ustih se mi raztopi okus po čokoladi. Zmažem ga v trenutku in se lotim drugega z okusom po jagodi in beli čokoladi. V roke pa primem metin čaj in blagodejna toplota se mi razleze po dlaneh. Vendar pa se vrne, vse se vrne v trenutku, ko Tina zapusti sobo s pladnjem. Prazne oči, ki se smehljajo stropu, kakor svojemu otroku. Umazan blok z zanemarjenim stanovanjem polnim ostankov, stolpi nagrmadenih reči. Ozrem se skozi okno, pogledam modro nebo in globoko vzdihnem. Jezna sem in sploh ne vem na koga, nase? S police povlečem knjigo in berem zgodbo o nesrečnem junaku. Pridem do polovice, ko ugotovim kaj si počnem vendar nadaljujem, trmasto, čeprav ne vem s kom tekmujem.
Zahvaljujem se Spominčici za lep komentar.